Belka

Lagopus mutus

Opis
Belka meri približno 34–41 cm in tehta nekako 350–600 g. Zanjo je značilna izrazita prilagoditev na življenjsko okolje (sneg), saj sta samec in samica pozimi bele barve, samo repna peresa (razen srednjih dveh krovnih peres) so črna. Pozimi se samec razlikuje od samice po temni progi, ki poteka od kljuna preko obeh očes. Samica nima proge. Tudi noge so do prstov porasle z belim perjem. Peruti so pri obeh spolih vse leto bele barve, enako tudi perje na spodnji strani trebuha. Oba spola imata nad očmi rdečo kožno gubo – rožo. Kljun in kremplji so črne barve. Poleti je samec sivo rjavo grahast, peruti, noge in trebuh so bele barve. Samica je bolj rjavo grahaste barve, bela pa po trebuhu in deloma perutih. Ker zlasti obe poletni golitvi potekata razmeroma v kratkem času, je mogoče videti tudi številne vmesne barvne kombinacije.

Življenje
Belka živi izključno na tleh. Praviloma se preletava le na krajše razdalje. Večji del leta živi v manjših ali večjih kitah, le v času razmnoževanja živi teritorialno v paru. Samica znese nekako sredi junija v plitvo gnezdno jamico na tleh 6–15 jajc, ki jih vali približno 24 dni. V tem času se samec zadržuje v bližini gnezda, se spreletava in dvori samici ter jo opozarja na morebitno nevarnost. Ko se kebčki izvalijo, samci zapustijo kito in se združijo v kite skupaj s tistimi samicami, ki niso valile. Jeseni se te kite združijo v večje, ki ostanejo skupaj čez zimo. Belka se hrani s semeni, plodovi, poganjki, popki, listi, poleti pa tudi s hrano živalskega izvora (žuželke in druge male živali).

Življenjski prostor
V naših krajih belka živi nad zgornjo gozdno mejo, na visokogorskih travnikih vse do meje večnega snega. V severnih državah živi v tundri in na visokih barjih.

Razširjenost v Sloveniji
V Sloveniji živi v alpskem svetu nad zgornjo gozdno mejo, torej v Julijskih Alpah, Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah.

Razširjenost
Belka živi v arktičnih in subarktičnih predelih severne poloble, torej na severu Rusije, na Laponskem, Spitsbergih, Islandiji, v severni Skandinaviji, na Aljaski in v severni Kanadi, poleg tega pa še na Škotskem višavju, v Alpah in Pirenejih.

Ogroženost
Pri nas je belka na splošno maloštevilna, vendar se njena številčnost ne zmanjšuje. Ogroža jo zlasti vse večji nemir v visokogorju, še posebno v času gnezditve. Spada med trajno zavarovane vrste.