Divji petelin

Tetrao urogallus L.

Opis
Divji petelin je naša največja gozdna kura. Samec divjega petelina je velik 86–105 cm, samica pa 60–67 cm. Za vrsto je značilen spolni dimorfizem – samec se po velikosti in obarvanosti razlikuje od samice. Samec – petelin je temno kovinske barve, peruti pa so temno rjave z belim okencem v vzgibu. Rep je pahljačast (16–20 peres), kljun je rumeno sive barve, oči so temne, nad njimi pa je živo rdeče obarvana kožna guba – roža, ki je še posebno intenzivne barve v času parjenja. Samica – kokoš je rjavo grahasta, po prsih bolj rdečkasto rjava, kožna guba nad očmi pa je manj izrazita in bolj blede barve. Na nogah divjega petelina so štirje prsti s temnimi kremplji. Noge so močne in operjene do prstnih sklepov. Odrasel samec tehta 2.500–6.000 g, samice pa 1.500–2.200 g.

Življenje
Samec je v času razmnoževanja (rastitve) teritorialna žival, medtem ko ima kokoš svoj teritorij zlasti v času vodenja in vzrejanja mladičev – kebčkov. Razmnoževanje divjega petelina se začne, odvisno od vremenskih razmer in nadmorske višine, nekako konec marca in traja približno do sredine maja. Tedaj se petelini in kokoši zberejo na mestih, ki jih imenujemo rastišča. Med samci nastajajo medsebojni boji, kar privede do rangiranja in da praviloma samo najmočnejši petelin na rastišču oplodi kokoši. V času rastitve se petelin značilno oglaša, s čimer označuje svoj teritorij in vabi kokoši. Petje lahko razdelimo v štiri faze: klepanje, drobljenje, glavni udarec in brušenje. Posebno zanimivo je, da je sicer izredno previdni in čuječi divji petelin v času brušenja bistveno manj pazljiv (sluh in vid). Rastitev poteka v zgodnjem jutru. Po paritvi, nekako sredi maja in v začetku junija, kokoš znese 6–12 jajc v preprosto gnezdo na tleh. Jajca so svetlo rjave barve z drobnimi temno rjavimi lisami. Kokoš vali 26–30 dni. V prvih dneh po izvalitvi so kebčki izredno občutljivi za hladno in vlažno vreme, zato v takih razmerah lahko propadejo celotna legla. V tem času se kebčki prehranjujejo skoraj izključno s hrano živalskega izvora, ki je bogata z beljakovinami, kar omogoča hitro rast. Kasneje se veča delež rastlinske hrane. Odrasli divji petelini se poleti in jeseni prehranjujejo z žuželkami, različnim jagodičjem in semeni, pozimi so glavna hrana iglice in luske popkov iglavcev, kasneje spomladi pa popki in poganjki iglavcev in listavcev. V populaciji divjega petelina je značilen tudi pojav t. i. norih petelinov, to je posameznih osebkov, ki ne kažejo nobenega prirojenega strahu pred ljudmi. Natančen vzrok pojavu ni znan, domnevajo pa, da so vzrok hormonske motnje.

Življenjski prostor
Je značilen prebivalec starih, raznodobnih in presvetljenih mešanih gozdov, v katerih sta mir in dovolj pritalnega rastlinja, zlasti jagodičja. Izredno pomemben je čim daljši notranji gozdni rob, torej rob med različnimi razvojnimi fazami gozda.

Razširjenost v Sloveniji
Nekdaj je divji petelin poseljeval večino Slovenije, izjema so bili samo nižinski deli vzhodne Slovenije in večji del Primorske. Pri nas živi na skrajnem južnem robu vrstne naravne razširjenosti, zato se verjetno tudi zaradi učinka tople grede in globalnega segrevanja ozračja njegova številčnost pri nas zmanjšuje. Zdaj je najpogostejši v sredogorju, nekje od 800 do 1600 m nadmorske višine. V Sloveniji so glavna območja njegove razširjenosti pogorja Jelovice, Pokljuke, Mežakle, Smrekovca in Zgornje Mežiške doline, Škofjeloškega hribovja, Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank. Najbolj ogrožena pa so robna območja (Idrijsko, Snežnik, Kočevsko, Pohorje, Zasavje, Polhograjski Dolomiti, Trnovski gozd in Nanos).

Razširjenost
Glavnina razširjenosti divjega petelina je v severnih deželah, Skandinaviji in Rusiji, pribaltskih državah. Na vzhodu v Aziji sega naravni areal razširjenosti do Bajkalskega jezera in reke Lene, na jugu do Balkana, na zahodu pa do ostankov v Pirenejih in Škotskem višavju. Poznamo številne podvrste ali geografske rase divjega petelina.

Ogroženost
V srednji Evropi in tudi pri nas spada divji petelin med ogrožene živalske vrste, saj se njegova številčnost neprestano zmanjšuje, medtem ko se številčnost divjih petelinov v osrednjem življenjskem prostoru (Skandinavija, Rusija) ne manjša, temveč niha v naravnih ciklih. Kljub popolnemu varstvu divjega petelina v Sloveniji, ki traja že skoraj 20 let, se je samo v zadnjih 15 letih delež aktivnih rastišč divjega petelina v Sloveniji zmanjšal še za 31 %. Vzroki za tako stanje so obsežni, od zmanjševanja deleža starih ohranjenih raznodobnih gozdov prek vsesplošne vznemirjenosti v naših gozdovih zaradi turizma, rekreacije in drugih aktivnosti, večanja številčnosti malih plenilcev (lisica, kuna belica) do globalnega segrevanja ozračja in kislega dežja.