Gozdni jereb

Tetrastes bonasia L.

Opis
Gozdni jereb je naša najmanjša gozdna kura. Za razliko od divjega petelina in ruševca sta si samec in samica gozdnega jereba po videzu in velikosti zelo podobna. Petelinček in kokoška sta pretežno rjavo grahasta s številnimi črnimi in belimi lisami in pegami. Svetle pege so pogostejše na trebušni strani. Oba imata na glavi čopek daljšega perja, ki ga v vznemirjenosti dvigneta in ga druge naše gozdne kure nimajo. Rep je razmeroma dolg, sive barve s prečno črno črto ob koncu. Oba spola imata nad očmi rdečo kožno gubo – rožo, ki pa je zlasti v času razmnoževanja pri samcu izrazitejše barve. Petelinčka ločimo od kokoške predvsem po črnem pasu perja pod kljunom – podbradkom, ki je obrobljen še z belo progo. Kokoška nima temnega podbradka. Noge gozdnega jereba so čvrste, porasle s temnim perjem, ki po jesenski golitvi sega vse do prstov. Gozdni jereb je velik 34–40 cm, njegova teža pa znaša približno 400–450 g. Kokoška je le malenkost manjša in lažja.

Življenje
Gozdni jereb živi v enoženstvu (monogamiji) in je tipična teritorialna vrsta. Zlasti petelinček svoj teritorij označuje s petjem in preletavanjem ter ga tudi fizično brani pred tekmeci. Par se oblikuje že jeseni in ostane skupaj čez zimo. Paritev se začne približno sredi marca in traja do začetka maja. Od začetka maja do junija samica znese v gnezdo na tleh 7–12 jajc, ki so svetlo rjave barve, posute s temnimi pikami in lisami. Samica vali približno 25 dni. V tem času je samček v bližini gnezda, označuje teritorij in opozarja na morebitno nevarnost. Kebčki se izredno hitro razvijajo, saj lahko že po nekaj dneh preletavajo krajše razdalje. V tem času so zelo občutljivi za hladno in vlažno vreme. V prvih dneh svojega življenja se hranijo izključno s hrano živalskega izvora, kasneje se začne večati delež rastlinske hrane. Značilno je obnašanje samice gozdnega jereba, če pride plenilec nenadoma v neposredno bližino kebčkov. Tedaj samica odda svarilni signal, da se kebčki čim prej poskrijejo, sama pa skače po tleh, kot da je zelo poškodovana in ima zlomljeno perut. Na tak način v velikem številnih primerih odvrne pozornost plenilca od mladičev nase in ga tako odpelje stran od kebčkov. Družinica – kita ostane skupaj nekako do sredine avgusta, ko se začno mladi jerebi osamosvajati, si iskati svoje teritorije in pare. Odrasli jerebi se poleti in jeseni hranijo s hrano živalskega izvora (žuželke), semeni in plodovi. Pozimi se pretežno hranijo s popki različnih drevesnih in grmovnih vrst ter resic jelše, leske in breze.

Življenjski prostor
Gozdni jereb je prebivalec gozda. Najbolj mu ustrezajo raznodobni gozdovi s čim daljšim notranjim gozdnim robom med posameznimi razvojnimi fazami gozda. Ugodne življenjske razmere najde tudi v čistih listnatih ali mešanih gozdovih z zadostnim deležem mlajših faz gozda, v pionirskih gozdovih, pragozdnem tipu gozda in drugih gozdovih, kjer je dovolj podrasti, grmovnih in zeliščnih vrst. Zaradi svojega načina prehrane bi morali v gozdovih puščati ali pospeševati določen delež plodonosnih drevesnih in grmovnih vrst (jerebika, mokovec, črni bezeg, malina …). Žal so taki gozdovi glede na zdajšnji način gospodarjenja z gozdovi vedno redkejši.

Razširjenost v Sloveniji
Menimo, da je pri nas gozdni jereb splošno razširjen, čeprav se njegova številčnost v zadnjih desetletjih hitro zmanjšuje in je iz nekaterih predelov, kjer je bil včasih pogost, že povsem izginil. Hkrati pa je gozdni jereb našel nov življenjski prostor tam, kjer se nekdanje kmetijske površine zaraščajo z gozdom. V Sloveniji najdemo gozdnega jereba v vseh gorskih gozdnih okoljih, na Notranjskem in Kočevskem, na Nanoški planoti, v zgornji Savinjski dolini ... Njegov življenjski prostor sega nekako od 200 m nadmorske višine pa skoraj do zgornje gozdne meje.

Razširjenost
Gozdni jereb je razširjen v delu srednje Evrope, zlasti v alpskem prostoru, na Balkanu, v Karpatih, severni in vzhodni Evropi ter preko celotne Azije do Tihega oceana in Severne Koreje. Znotraj tega življenjskega prostora živijo številne podvrste ali geografske rase.

Ogroženost
Na splošno lahko rečemo, da gozdni jereb spada med ogrožene živalske vrste, saj se je v zadnjih desetletjih bistveno zmanjšala njegova številčnost. Pri nas gozdnega jereba ogrožajo zlasti njegovim življenjskim potrebam neugodni načini gospodarjenja z gozdovi, nenehno večanje vznemirjenosti v gozdovih, večanje številčnosti nekaterih plenilskih vrst (lisice, kune belice) in divjega prašiča. Gozdnega jereba ni dovoljeno loviti.