Jerebica

Perdix perdix L.

Opis
Samec in samica sta podobno obarvana. Poljska jerebica je rjasto rjave do rjasto sive pepelnate barve. Glava je bolj rjave barve, hrbet pa bolj sive. Po prsih je pepelnato siva, trebuh pa je svetlejše siv. Peruti so pretežno rjasto rjave s temnimi in svetlimi odtenki ter svetlimi progami. Repna peresa so rdečkasto rjava. Kljun je siv, noge pa modrosive. Oba spola imata okrog oči rdečkasto ozko progo, ki je pri samcu nekoliko večja in v času parjenja zelo pordeči. Samec ima na prsih temno obarvano perje v obliki podkve. Tako liso imajo lahko tudi nekatere stare samice, vendar je manj izrazita. Na splošno je samec nekoliko svetlejše barve kot samica. Spola lahko zanesljivo razlikujemo po različno obarvanem krovnem perju na ramenih. Samec ima na peresih vzdolžno belo liso, samica pa poleg te še več prečnih belih prog. Samec ima tudi bolj pokončno držo. Poljska jerebica meri približno 31–38 cm, tehta pa približno 340–500 g.

Življenje
Poljska jerebica se premika večinoma po tleh in izredno hitro teče. Leti razmeroma dobro in hitro, vendar le nizko nad tlemi na krajše razdalje. Od čutil sta najbolje razvita vid in sluh. Poljsko jerebico uvrščamo med enoženske (monogamne) vrste, kar pomeni, da se samec pari le z eno samico. Par ostane skupaj praviloma vse življenje. Parjenje se začne v marcu, v primeru zelo toplega vremena pa tudi že v februarju. Maja samica znese 15–25 jajc, ki jih vali 24 dni. Če prvo gnezdo propade, samica napravi novega, v katerem pa je manj jajc. Ko se kebčki izvalijo, vodenje kite prevzame samec. V prvih 14 dneh se kebčki prehranjujejo izključno z živalsko hrano (žuželke), pozneje pa se postopoma povečuje delež rastlinske hrane. Kebčki so sprva puhasti, vendar jim začne perje zelo hitro rasti. Tako lahko že po 12–14 dneh preletavajo krajše razdalje. V prvih dneh so kebčki izredno občutljivi za vlažno in hladno vreme, zato jih samec in samica grejeta. V primeru takega vremena po izvalitvi je smrtnost med kebčki izredno velika. Poljske jerebice prenočujejo na tleh na odprtih predelih. Odrasla jerebica je vsejeda ptica, saj se prehranjuje z živalsko in rastlinsko hrano. Je izredno koristna, ker uživa številne kmetijstvu škodljive žuželke. Od rastlinske hrane se hrani predvsem z zelenimi deli rastlin, semeni trav, plevelov, žit, zelišč, drobnimi plodovi. Pozimi se prehranjuje skoraj izključno z zeleno hrano. V zimah s snežno odejo se poljske jerebice zadržujejo v grmovnih živih mejah, vetrobranskih pasovih, ob gozdnem robu, pogosto pa se premaknejo tudi pod kozolce ter v bližino človekovih bivališč.

Poljska jerebica je teritorialna vrsta, pri čemer je velikost teritorija, ki ga zaseda en par, odvisna od razmer v okolju. Če so te slabe, se poljske jerebice jeseni zberejo v večje kite, ki se nato selijo in si iščejo boljših razmer za preživetje.

Življenjski prostor
Jerebici najbolj ustreza obdelan ravninski svet z malopovršinsko kmetijsko pridelavo in večjim deležem žit, območja z malo padavinami in malo snega, nadmorsko višino 300–400 m ter razmeroma visoko povprečno letno temperaturo (9–10 °C).

Razširjenost v Sloveniji
V Sloveniji je bila poljska jerebica do nedavnega razširjena po celotnem ravninskem obdelanem svetu v precejšnjem številu. Zaradi velikega zmanjšanja številčnosti po letu 1960 pa jo najdemo v nekaj večjem številu le še v manjšem delu Slovenije, zlasti v Pomurju, Podravju in spodnjem Posavju.

Razširjenost
Poljska jerebica je razširjena po vsej Evropi, izjema so osrednji in severni deli Skandinavije. Na vzhodu je razširjena do Mongolije, južna meja razširjenosti pa poteka preko Male Azije, južne Grčije, osrednje Španije in Portugalske. Poznamo številne geografske podvrste (rase). Umetno je bila naseljena tudi v Severni Ameriki. Populacijska gostota je skoraj povsod manjša kot nekdaj, vendar se po zaslugi dobro organiziranih večletnih projektov v nekaterih območjih in državah njena številčnost zopet veča (Francija, Belgija …).

Ogroženost
Poljska jerebica ima številne naravne sovražnike, njena številčnost pa zelo niha tudi zaradi različnih vremenskih razmer v posameznih letih. Posebno težavne razmere za preživetje nastanejo pozimi, kadar debelejšo snežno odejo prekrije trda ledena skorja.

Glavni vzroki za hitro zmanjšanje številčnosti poljske jerebice pa so spremembe v kmetijstvu in kmetijskem prostoru. To so zlasti velikopovršinska monokulturna kmetijska pridelava, uporaba kemičnih zaščitnih sredstev, številna in hitra mehanizacija, manjšanje deleža žit (zlasti ozimnih) v kmetijski pridelavi, izginjanje nižinske grmovne vegetacije ... Zaradi svoje vloge in občutljivosti za spremembe v kmetijskem prostoru je poljska jerebica s svojo prisotnostjo kazalka ohranjenosti zdravega naravnega okolja (bioindikatorska vrsta).

Lovne dobe