Medved

Ursus arctos

Opis
Medved je največji predstavnik zveri. Njegovo telo je močno in čokato. Pri hoji stopa po celotnem podplatu, zato pravimo, da je podplatar (plantigrad). Oči so drobne, uhlji kratki in zaokroženi, rep pa prav tako kratek in skrit v kožuhu. Barva je v osnovi rjava, vendar dokaj spremenljiva. Kožuh je lahko tudi svetel z rumenkastimi toni, v drugi skrajnosti pa temen, črno rjav. Telesna dolžina medvedov je naslednja: samci 161–257 cm, samice 120–200 cm. Samci so večji in močnejši od samic. Najtežji uplenjeni samci so tehtali več kot 300 kg. Mogoče so tudi velike razlike v teži enako starih živali.

Življenje
V prvi vrsti je nočna žival, čeprav ga neredko vidimo tudi podnevi. Giblje se v hodu ali drncu. Čeprav je navidez neokreten in počasen, lahko zelo hitro teče. Je dober plavalec, mlajše (in lažje) živali pa tudi dobro plezajo. Njegov vid je šibak, dobro pa sta razvita sluh in voh. Počiva v podzemnih votlinah, kakršnih je na našem Dinarskem krasu dovolj. Glede brloga medved ni preveč izbirčen. Včasih mu zadostuje že zavetje pod podrtim drevesom ali gost sestoj mladega drevja. Zimo prespi, vendar to ni pravo zimsko spanje (hibernacija); je rahlo. Medved tudi pozimi pogosto zapusti brlog. Medvedka med "zimskim spanjem" celo koti. Telesna temperatura se zmanjša le za 2 °C, kar je še vedno v mejah telesne temperature budnega medveda. Opazneje se upočasni srčni utrip. Miruje več mesecev, zunanja temperatura pa je lahko ves čas pod zmrziščem. Medved visoko telesno temperaturo vzdržuje samo z živahno presnovo, pozimi pa ne pije in se ne hrani. Ker se tudi ne iztreblja, se mu v telesu kopičijo strupeni produkti presnove, zlasti sečnina. Dušika, ki je vezan s sečnino, ne izloča s sečem, temveč ga vgrajuje v beljakovine, ki se odlagajo v sokrvici. "Zimsko spanje" medveda je torej posebna oblika stradanja z zmožnostjo nevtraliziranja strupenih produktov presnove. Medved je vsejed: hrani se z glivami, gozdnimi plodovi, podzemnimi deli rastlin in njihovimi zelenimi deli, nevretenčarji, glodavci in mrhovino. Odrasle parkljarje lahko ujame edinole v visokem snegu. Priložnostno pleni tudi domače živali. Medvedi se parijo od aprila do junija. V tem času se medvedka 2- do 3-krat goni. Breja je 7–9 mesecev. Praviloma polega vsako drugo leto. Pozimi (december–februar), praviloma v brlogu, skoti 1–4 mladiče. Na Kočevskem je v leglu povprečno 1,7 mladiča. Ker medvedka koti med "zimskim spanjem", ko se ne hrani, so mladi ob rojstvu presenetljivo majhni, saj tehtajo vsega okrog 700 g. Spolno dozorijo v starosti 2,5–4 leta, življenjska doba pa je 30–40 let. Pri nas medved skorajda nima naravnih sovražnikov. 

Življenjski prostor
Medvedov življenjski prostor so listnati, iglasti in mešani gozdovi v nižinah in gorah. Proti severu seže celo v tundro. V Sloveniji je najpogostejši v bukovo-jelovih gozdovih dinarskega visokogorskega krasa. Na izbiro habitata zelo vpliva človek. Pri nas najde najboljše razmere na višini 400–1200 m.

Razširjenost v Sloveniji
Proti koncu 19. stoletja je bil na zdajšnjem slovenskem ozemlju že zelo redek. Zadnji stalni medvedi naj bi bili uplenjeni: v senožeških gozdovih leta 1837 (Zelen, 1912), v Kamniških in Savinjskih Alpah leta 1854 (v Kamniški Bistrici; J. P. 1912), v Julijskih Alpah leta 1871, v trentarskih planinah in v Vratih leta 1873 (Švigelj, 1961), na Pohorju leta 1884 v Žlandrovem gozdu pri Ribnici (Mišić, 1936), v Trnovskem gozdu leta 1888 (Mikuletič, 1963/64) in v idrijskih gozdovih leta 1894 (Jesenko, 1914). Te podatke pa moramo upoštevati s precejšnjo previdnostjo. Če že drugega ne, je težko reči, če so bili zadnji medvedi tudi stalni. V letih 1880–1900 je bilo na celotnem kranjskem ozemlju ubitih vsega sedemnajst medvedov (Anonimus, 1910). Ker so v tistem obdobju za ubite medvede izplačevali nagrade, je razumljivo, da je bil medved tedaj že zelo razredčen. V prvih desetletjih 20. stoletja se je medved stalno zadrževal v kočevskih gozdovih (Rog, Velika gora, Travna gora, Goteniška gora), na Rakitniški planoti, Krimu, v Iški, na Snežniku in na Javornikih. Občasno se je pojavljal tudi v okolici Železnikov, na Šmarni gori z Grmado, Jelovici, Pokljuki, Mežaklji, v Kotu, Krmi, Karavankah ter Kamniških in Savinjskih Alpah. To pa so bili klateži, ki so kmalu izgubili življenje. V drugi polovici tega stoletja se je številčnost medvedov povečala. Redno so se začeli pojavljati v območjih, kjer so bili v 19. stoletju iztrebljeni. Po letih 1951 in 1952 je ponovno postajal stalen na Nanosu (Pernat, 1956/57) in v Trnovskem gozdu (Mikuletič, 1963/64), po letu 1954 pa še na Gorjancih (Rakoše, 1958/59). Leta 1952 se je medved pojavil v okolici Šumika na Pohorju (Šmidhofer, 1953). Vse do začetka 60. let so bili medvedi na Pohorju stalni, medvedke pa so celo kotile (Švigelj, 1961, Pernat, 1962/63). Proti vzhodu so se medvedi pojavljali vse do Save, leta 1974 pa je eden zašel celo do Prlekije (Anonimus, 1976/77). Poleg območji, ki so jih obiskovali že v prvi polovici stoletja, so v zadnjih desetletjih pogosto zahajali še na Menino in Peco ter v primorski del Julijskih Alp. V začetku 60. let je bila populacija v Sloveniji ocenjena na 150 medvedov (Švigelj, 1961), leta 1970 na 288 (Simonič, 1972), leta 2001 pa na 350 medvedov.

Razširjenost
Prvotno je poseljeval celotno Evropo, Malo Azijo ter gozdnata območja Azije do Himalaje na jugu in Kamčatke na vzhodu. Živel je tudi v velikem delu Severne Amerike in v gorovju Atlas v severni Afriki. Človek je medveda iztrebil v precejšnjem delu prvotnega areala. Zatočišče je našel v severnih, redko poseljenih območjih in v gorskih predelih.

Spremenljivost in podvrsta
Obarvanost in telesna velikost medveda se zelo spreminjata. Zato je razmejevanje podvrst zelo težavno.

Status: stabilen