Pižmovka

Ondatra zibethica

Opis
Je največja voluharica. Njen rep je dolg in bočno sploščen, robove zadnjega stopala pa obraščajo plavalne ščetine. Gosto in volnato podlanko pokriva dolga resasta dlaka. Uhlji so povsem skriti v dlaki. Hrbet je rdečkasto rjav, na sredini temnejši kot na bokih. Trebuh je svetlejši, prevladujeta pa rdečkasta in siva barva.

Življenje
Pižmovka je dobra plavalka, na kar kaže že zunanji videz. Pod vodo vzdrži do dvanajst minut. V bregove vodnih tokov ali stoječih voda si izkopljejo podzemno domovanje. Pozimi nanosijo na večjih vodah in v močvirjih velike kupe trstičevja, pod katerimi naredijo gnezda in shrambe. Pozimi so namreč aktivne. Hranijo se predvsem z vodnim in rastlinskim rastlinjem, uživajo pa tudi živalsko hrano (rake, školjke in priložnostne ribe). Po 30–47 dneh brejosti samica skoti 2–14 mladičev. Na leto lahko povrže od tri- do štirikrat. Njena življenjska doba je do tri leta. Največ jih verjetno plenijo lisice.

Življenjski prostor
Zadržuje se v počasi tekočih in stoječih nižinskih vodah.

Razširjenost v Sloveniji
Leta 1933 so pižmovko našli v avstrijski Radgoni (Antić, 1935), obstaja pa poročilo, da se je tisto leto pojavila tudi v Prekmurju ob Rabi, Zali, Krki, Ledavi in Muri. Očitno je torej prišla v Slovenijo najprej ob Muri ali njenih pritokih. Leto pozneje (1934) jo je v Dravi pri Bolfenku opazil dr. O. Reiser (Antič, 1935). Ker se je na območju Ptuja pojavila šele leta 1937 (P. M., 1939), se je verjetno širila po toku Drave in ne proti njemu. Ob Dravinji se je zelo verjetno razširila do Savinje, kjer se je prvič pojavila leta 1947 (P. D., 1947). Porečje Save je poseljevala od vzhoda proti toku. Pri Brežicah so jo prvič opazili v začetku leta 1950 (Iskra, 1949/50). Leta 1951 so se prve pižmovke pojavile v okolici Ljubljane (Domžale; N. B., 1952), naslednje leto v Škofji Loki (J. M., 1952), leta 1954 pa je pižmovka dosegla podnožje Alp (Rus, 1954/55) in s tem tudi mejo zdajšnjega areala. Maja leta 1954 se je pojavila v Slapu ob Idrijci (Humar, 1954/55), s čimer je dosegla jadransko porečje. Od tam so poročali o pižmovki še za reko Bačo (1978) in Tolmin (1985; oboje ustni podatki). Leta 1987 so o njej poročali lovci iz okolice Nove Gorice. Ker se pižmovka še vedno ni pojavila v italijanskem delu Soče, je zadnji podatek vprašljiv. Do leta 1952 so se končali največji selitveni tokovi, v katerih je pižmovka poselila Slovenijo. Zdaj živi v subpanonskem, preddinarskem in predalpskem območju. Zadržuje se na ravninah in nizkem gričevju. Za Slovenijo obstaja "najvišji" podatek, da živi 650 m visoko.

Razširjenost
Živi v večini Severne Amerike. Človek jo je naselil v številna območja Evrope in Sovjetske zveze, v Mongolijo, na Kitajsko in Japonsko. V Jugoslaviji se je prvič pojavila leta 1932 v bližini Koprivnice na Hrvaškem. Zdaj je razširjena v porečjih Save, Drave, Donave, Morave in Vardarja (Savić, 1960). Pižmovke, ki poseljujeo Jugoslavijo, izvirajo iz kolonije grofa Colloredo-Mannsfelda. On je leta 1905 v Dobrišu pri Pragi spustil pet primerkov iz Ohia, dve leti pozneje pa so njihovi pobegli potomci že poseljevali osrednjo Češko.

Spremenljivost in podvrsta
V Evropo so zanesli dominatno podvrsto O. z. zibethicus (Linnaeus, 1766), ki je bila opisana po primerkih iz vzhodne Kanade. Potomci naseljenih živali so se novemu okolju hitro odzvali tudi s spremembo telesne velikosti. Tako so v Evropi velike razlike med posameznimi populacijami. V Sloveniji živeče pižmovke so v povprečju manjše od srednje- in vzhodnoevropskih (Kryšufek, 1985).

Status: stabilen

Lovne dobe