Novice

Zgodile so se Senožeče

Janina Žagar, 9. oktober 2017

Malo je bilo v zadnjih letih lovskih  dogodkov, ki so pritegnili večjo medijsko pozornost kot praznovanje 110-letnice organiziranega lovstva na Slovenskem v Senožečah. Zelena bratovščina je bila ob tem častitljivem jubileju deležna celo daljšega prispevka v osrednjem dnevniku nacionalne TV Slovenija, v katerem so naši kraški in brkinski lovski tovariši pod neutrudljivim vodstvom Andreja Sile izpostavili nekaj  bistvenih odprtih vprašanj in aktualnih problemov, s katerimi se danes sooča slovenska lovska organizacija. Moramo biti pošteni in reči bobu bob – zadeli so v polno ne samo z odlično medijsko podporo praznovanja, pač pa predvsem z vsebino in še zlasti s sporočilnostjo osrednje prireditve. Najbrž se bodo in so se že našli posamezniki, ki bodo povedali kakšno kritiko na rovaš sicer res nekoliko razvlečenega dogajanja. A to morajo organizatorji pač vzeti v zakup, saj se vedno najde kdo, ki vidi še boljše rešitve. Ne glede na vse morebitne drobne pripombe/večjih res ne bi smelo biti/ pa so lahko organizatorji izredno ponosni na opravljeno delo, s katerim so še enkrat potrdili moč in veljavo zelene bratovščine na Slovenskem. Zgodile so se torej Senožeče in se z osrednjo slovesnostjo v počastitev 110-letnice LZS  za vedno vpisale v zgodovino.

Všečna vsebinska zasnova, izvrstna režija in izvedba, ki je bila v rokah prikupne in prijazne »gozdne vile« Lare Jankovič, to so izjemne odlike dogodka, ki ne bo šel v pozabo. Tako kot še vedno nista pozabljeni svečanosti ob 100-letnici LZS pred desetimi leti v Cankarjevem domu v Ljubljani in akademija ob 100-letnici izhajanja Lovca pred sedmimi leti v SNG Maribor. Zaradi tega se je splačalo tudi v Senožečah izpostaviti najboljše, kar slovenski lovci premoremo. In tega ni malo, čeprav nam nasprotniki in večni kritiki vedno znova očitajo, da smo »relikt« preteklosti, da smo navadni »morilci« in »ubijalci« divjih živali. Vse to seveda ne pije vode in če bi predstavniki teh kritikov sedeli v nabito polnem prireditvenem šotoru v središču Senožeč, bi se sami prepričali, da je slovensko lovstvo mnogo, mnogo več. In da mu gre veliko priznanje tudi za pokončno narodnostno držo v občutljivih časih nastajanja in zorenja lovske organizacije, ki ji mnogi že pripisujejo pionirsko vlogo na področju varstva narave. In če pazljivo prebiramo in analiziramo razmišljanja našega nestorja in vizionarja dr. Ivana Lovrenčiča na ustanovnem zboru 16. oktobra 1907, potem je še kako res, da je bila ustanovitev lovske organizacije v močni navezi z narodnostnim hotenjem. Že sam začetek je imel velikanski domoljubni naboj, ki je poleg osrednje naravovarstvene in seveda tudi lovske funkcije, spremljal organizacijo od bojev za severno mejo, ki jih je vodil general Maister, do odpora proti fašizmu in nacizmu med drugo svetovno vojno in nazadnje med slovensko osamosvojitveno vojno. In na te prvine sta opozorila tudi oba govornika, najprej predsednik LZS, mag. Lado Bradač, in za njim še častni pokrovitelj praznovanja, predsednik republike Slovenije, Borut Pahor. Slednji je v veliko zahvalo slovenskim lovcem za vse, kar so storili za dobro narave, divjadi in še zlasti domovine Slovenije, predsedniku LZS izročil slovensko zastavo. Priznanje, kakršno se podeljuje ob izjemnih dogodkih in za posebne zasluge za krepitev domoljubja. Prijetno presenečenje, ki je naletelo na gromovit aplavz stoterih udeležencev  dogodka.

Poročevalci bodo bralcem Lovca podrobneje predstavili zanimivosti s skoraj celodnevnega dogajanja v Senožečah, zato ne bom izgubljal besed s kronološkim pregledom in tudi ne s poročevalskimi dovtipi. Dovolim pa si zapisati, da je bilo praznovanje našega res častitljivega jubileja /kako leta bežijo/ dostojanstveno, častno in ponosno in da je sporočilnost srečanja v Senožečah mnogo večja, kot se zdi na prvi pogled. Čas bo pokazal, da smo se znali postaviti v bran vitalnim interesom in da smo kljub nekoliko plašnemu začetku dobro izpostavili aktualna in odprta vprašanja, ki nas tarejo in na katera opozarjamo tako pristojne državne organe kot tudi  sorodne nevladne okoljevarstvene civilne organizacije. Nismo namreč sami, že dogo ne več, smo pa poklicani in odgovorni, da tudi po 110 letih ohranimo del naravnega bogastva za naše zanamce, za naše vnuke, kot je slikovito izpostavil predsednik LZS, mag. Lado Bradač. Z naravo se ne smemo igrati, sploh pa ne brezglavo jemati njenih sadov in darov, kot je vedela povedati milozvočna in prikupna »gozdna vila« Lara Jankovič. Senožeče so se torej zapisale v lovsko zgodovino, ki je v mnogočem tudi sestavni del slovenske nacionalne zgodovine. Lovstvo kot dejavnost pa veliko, veliko več kot  samo izvajanje lova. Tega je že zdavnaj veliko manj kot je skrbi in nalog za ohranjanje naravnih habitatov za divjad in prostoživeče živali nasploh. Da je temu res tako, potrjuje tudi slogan senožeškega dogajanja »110 let ohranjamo bogastvo narave«. In ta slogan naj nas spremlja tudi v bodoče, ne glede na vzpone in padce, na zakonske rešitve in predvsem ne glede na kritiko dela javnosti, ki nas stigmatizira za vse kaj drugega, le za lovce in varuhe narave in divjadi ne. Z delom se bomo lahko najbolj izkazali in vsem kritikom dokazali, da smo v osnovi še vedno to, kar so naši pionirji hoteli pred stodesetimi leti, ko so ustanovili slovensko lovsko organizacijo. Ne za koristi in za slavo, pač pa za dobro narave in divjadi, za varstvo in ohranitev slovenskih lovišč in slovenskega narodnega bogastva. In prav to se je kot rdeča nit zgodovinskega izročila vleklo skozi praznovanje v Senožečah.

                                                                                                                                     Dr. Marjan Toš