Obvestila

Šakal v Sloveniji

Jasna kovačič Siuka, 25. september 2015

Odzivi LZS na različna vprašanja oziroma polemike

Kdaj bo narejen monitoring šakala in kako bo določena kvota za odstrel? 

Lovska zveza Slovenije (LZS) se zaveda, da je objektiven, strokovno podprt monitoring šakala – tako kot tudi vseh ostalih vrst divjadi – nujno potreben. Takšen monitoring mora temeljiti na zbiranju kar se le da velikega števila smiselnih in objektivnih informacij, ki jih lahko v prvi vrsti zagotavljamo lovci – nepogrešljivi terenski sodelavci, ki zelo dobro poznamo dogajanja v naravi in lahko (zaradi svoje številčnosti, teritorialne pokritosti in odličnega poznavanja prostora) prispevamo izjemno veliko kakovostnih podatkov in znanja o populaciji šakala, seveda pa tudi o drugih vrstah prostoživečih živali. To v zadnjem času prepoznavajo in cenijo tudi uveljavljeni domači in tuji raziskovalci divjadi in ostalih vrst prostoživečih živali. Spomnimo na esej, nastal izpod peresa dr. Johna Linnella, enega vodilnih evropskih raziskovalcev velikih zveri (prevod je bil v celoti objavljen tudi v enem izmed letošnjih Lovcev), ki je opozoril na izjemen, a žal pogosto spregledan prispevek evropskih lovcev v monitoringu velikih zveri; pri tem je kot primer dobre prakse še posebej izpostavil slovenske lovce. 

Zavedajoč se pomena monitoringa je Komisija za upravljanje divjadi LZS v program dela za leto 2015, vključila tudi pripravo programa monitoringa ene ali več vrst divjadi, za katere ustrezen monitoring trenutno ne poteka ali pa so bile tradicionalno lovne vrste in bi bilo smiselno spremljati status njihovih populacij za načrtovanje ustreznega varstva oziroma upravljanja. Ena izmed ciljnih vrst je tudi šakal. Omenjena komisija bo zagotovila potrebna finančna sredstva za pripravo programa monitoringa; program bo na podlagi razpisa izvedel izvajalec z ustreznimi referencami in znanjem s tega področja. Vsebinski predlogi monitoringa bodo oblikovani v samem programu, gotovo bo pri tem upoštevano tudi mnenje pristojnih institucij, lovska organizacija in njeni člani pa bodo v prihodnje najpomembnejši izvajalci le-tega. 

Podatki, pridobljeni z monitoringom šakala, bodo izhodiščni podatki, ki bodo državi kot lastnici divjadi oz. Zavodu za gozdove Slovenije kot odgovorni instituciji za lovskoupravljavsko načrtovanje omogočili pripravo programa upravljanja s šakalom, vključno z načrtovanjem morebitnega odvzema te vrste v nekaterih lovskoupravljavskih območjih. Prepričani pa smo, da bodo načrti odvzema zastavljeni na način, da bomo z vrsto trajnostno upravljali. 

 

V preteklosti so že bile težave z nepravilnim monitoringom (volk, tretjinska kvota za odstrel) … 

Najprej je treba jasno poudariti, da za razliko od šakala volk ni divjad, zaradi česar lovska organizacija ni odgovorna za izvajanje monitoringa te vrste. Pa vendar se člani v monitoring volka in ostalih velikih zveri z veseljem in intenzivno vključujejo in tako zagotavljajo vhodne podatke, ki jih nihče drug ne bi mogel zbrati. Zanimivo in žalostno pa je, da – k sreči posamezni – uporabniki teh podatkov vloge lovcev ne cenijo in je ne želijo prepoznati. 

Trditev, da je bil v preteklosti »nacionalni monitoring nepravilen« je pavšalna in netočna. Treba je poudariti, da so monitoring volka v preteklosti zastavile in vodile pristojne državne institucije, ki so v skladu z razpoložljivimi metodami in sredstvi upravljale s populacijami velikih zveri z jasnim ciljem po trajnostnem upravljanju. V zadnjih desetih letih so se v izboljševanje in optimizacijo monitoringa teh vrst s pomočjo evropskih naravovarstvenih projektov vključile tudi raziskovalne institucije, o načinu izvedbe monitoringa pa so bili – seveda skladno z razpoložljivimi sredstvi  – sprejeti ustrezni akcijski načrti ali pa doseženi dogovori znotraj ekspertne skupine za podporo upravljanju z velikimi zvermi. To skupino sestavljajo predstavniki vseh kompetentnih institucij in organizacij (pristojnih ministrstev, Zavoda za gozdove Slovenije (ZGS), Zavoda RS za varstvo narave (ZRSVN)), raziskovalnih institucij (Biotehniške in Veterinarske fakultete) in LZS. Poleg tega pri upravljanju sodeluje tudi zainteresirana javnost prek predstavnikov interesnih skupin, ki delujejo v delovni skupini Ministrstva za okolje in prostor za upravljanje populacij velikih zveri. Čeprav monitoring volka ni vedno potekal v idealnem obsegu, je vendarle nesmiselno govoriti, da je bil »nepravilen« – bil je namreč strokovno podprt! 

Povsem enako velja tudi za »letne kvote« odstrela volka. Predloge le-teh je vedno na podlagi različnih vhodnih podatkov, temeljite analize (vključno s posledicami za različne uporabnike prostora in iskanjem ustreznih kompromisov zanje) in strokovne presoje izdelal ZGS, sprejete pa so bile na podlagi mnenja in usklajevanja pogledov in znanj znotraj ekspertne skupine za podporo upravljanju z velikimi zvermi. Poudariti želimo, da so poleg predstavnikov resornih služb (ZGS, ZRSVN) v to skupino vključeni praktično vsi domači strokovnjaki za velike zveri. Zaradi tega je nevzdržno mnenje, ki se ga pogosto želi ustvariti v javnosti, da so ti predlogi in ideje nestrokovni.    

Zelo težko razumemo špekulacijo o »tretjinski kvoti za odstrel« volka; verjetno je s tem mišljeno, da je bila za odstrel predvidena kar 1/3 celotne volčje populacije? To je seveda očitno zavajanje, ki ga v javnosti žal širijo posamezniki. Takšno razmišljanje namreč predvideva, da volk prirastka oz. mladičev sploh nima! Torej – če jih spomladi živi 30 (a jih v povprečju več; po podatkih monitoringa 2010–2013: 44–55 (36–45) vir: poročilo Slowolf ) in jih življenje izgubi 10 (1/3), potem jih ostane samo še 20. A je zimsko-spomladanski številčnosti treba prišteti tudi prirastek, tj. v tekočem letu poležene mladiče. Po podatkih monitoringa, ki so ga izvajali v okviru Life+ SloWolf projekta, v Sloveniji živi od 8 do 11 volčjih tropov, v katerih se letno skoti vsaj 40 do 50 mladičev. Odvzem desetih volkov tako predstavlja največ četrtino spomladanskega prirastka, ki so jo volkovi po podatkih monitoringa 2010–2013 (kljub siceršnji veliki smrtnosti volčjih mladičev) učinkovito nadomestili. To kaže, da vse skupne (znane in nezaznane) izgube načeloma v nobenem letu niso presegale prirastka; če bi ga, bi številčnost te vrste pri nas začela upadati, kar pa k sreči ne drži. 

Sicer je na sploh izjemno popularno o popolnem varstvu volka govoriti iz pisarn v Ljubljani. Vendar je za dolgoročno zagotavljanje ohranitve (ugodnega stanja) vrste treba upoštevati predvsem stanje na terenu, vključno z vsemi interakcijami med ljudmi in volkovi. Žal želijo danes posamezniki upravljanje z volkom, ki je bilo v Sloveniji vedno izjemno odgovorno in trajnostno naravnano, s terena prenesti v pravniške pisarne. A to seveda ne gre. Iskanje pravniških floskul in branje zakonodajnih predpisov od črke do črke (ne pa vsebinsko), a z že vnaprej oblikovanim mnenjem, lahko dolgoročno predstavlja bistveno večjo grožnjo volku (pa še kateri drugi vrsti) kot pa razumno upravljanje populacije, ki je danes in je bilo v preteklosti vedno prisotno. Naj samo v razmislek povemo, da se je pod zadnje mnenje Pravne klinike o upravljanju z volkovi poleg študentk kot prva mentorica podpisala strokovnjakinja za mednarodno pravo, ki je sicer dobro znana iz medijev glede popolnoma drugih, za Slovenijo precej bolečih zadev. Zelo domišljava gesta – bi vi želeli, da bi vam zobe pregledoval na primer ginekolog? 

 

Kako bi po mnenju LZS morali upravljati z zlatim šakalom v Sloveniji? 

Naj najprej vrnemo vprašanje: koliko vrst šakalov v Sloveniji (in Evropi) pa poznate, da želite govoriti o zlatem šakalu? Čeprav so uradniki v določene podzakonske dokumente (a še zdaleč ne vse) resda nekritično zapisali predlog poimenovanja enega samega posameznika, relevantna strokovna literatura (npr. Ključ za določanje vretenčarjev Slovenije 1999, Sesalci Slovenije 1991, The Atlas of European Mammals 1999) uporablja slovensko vrstno ime »šakal«, kar je s strokovnega vidika precej bolj sprejemljivo. Pri prevladujočih vrstah se v veliki večini taksonov izogibamo uporabi pridevnika, npr. jerebica in ne poljska jerebica, takšen način je tudi v uporabi pri ostalih domorodnih vrstah iz skupine psov (lisica ni rdeča ali navadna lisica, volk pa ni sivi volk). Na videz nepomembno terminološko vprašanje ima lahko žal globlji vsebinski pomen, saj imamo občutek, da želi v primeru te vrste nekdo zavestno manipulirati z javnostjo in želi šakalu dodati všečno, bleščečo podobo. To pa seveda nima nič skupnega s stroko. 

Glede ciljev upravljanja s šakalom je mnenje LZS zelo jasno – potrebno je aktivno upravljanje, in sicer na način, da bomo ohranili vrsto v slovenskem prostoru, hkrati pa bomo imeli orodje, da bomo omejili njegovo morebitno eksplozivno rast, ki je v zadnjem desetletju značilna v naši bližnji okolici, npr. na Madžarskem, Bolgariji, na Hrvaškem in v Srbiji (v slednji se je številčnost v obdobju 2000–2011 zelo verjetno povečala za skoraj desetkrat, saj je letni odstrel v tem obdobju narastel s 182 na 1140 osebkov), in njene morebitne negativne vplive na domorodne vrste. Poznamo sicer izsledke nekaterih tujih raziskav, ki kažejo, da se šakal prehranjuje predvsem z mrhovino in klavniškimi odpadki, zaradi česar naj ne bi imel bistvenega vpliva na prostoživeče živali oz. naj ne bi povzročal škod na domačih živalih. A poznamo tudi mnenje številnih uveljavljenih raziskovalcev iz Srbije (npr. prof. Gačić, prof. Danilović) in Hrvaške (npr. doc. Konjević, doc. Šprem) ter študije (npr: Lanski s sod. 2006; Lanski in Heltai 2010, Heltai in sod. 2013); ki na podlagi terenskih opazovanj in podatkov analiz želodcev menijo, da ima šakal (vsaj sezonsko) močan vpliv na domorodne vrste divjadi. Pri tem je vprašanje, ali je šakal avtohton ali ne, povsem trivialnega značaja – dejstvo je, da ga še do nedavnega pri nas ni bilo, k nam pa se je razširil zaradi okoljskih sprememb, ki jim je botroval človek. V članku »Legal implications of range expansions in a terrestrial carnivore: the case of the golden jackal (Canis aureus) in Europe«, katerega prvi avtor je danski pravnik Arie Trouwborst, avtorji že na začetku priznajo, da ne poznajo dejavnikov, ki so vplivali na sedanje eksplozivno širjenje šakala, a ga v pravniško formalnem tolmačenju opredelijo za avtohtono vrsto na območju, na katerega se je razširil. Kljub temu je po našem mnenju njegova prisotnost v Sloveniji sicer zaželena, a le v zelo omejenih populacijskih gostotah, brez pomembnih vplivov na že oblikovano življenjsko združbo in na življenjsko okolje. Pri upravljavskih ciljih pa je treba upoštevati tudi njegov naravovarstveni status v Evropi, ki omogoča aktivno upravljanje s to vrsto, vključno z izvajanjem odstrela. 

 

Kako bi morali upravljati z risom in kako z volkom (je zdajšnje upravljanje dobro)? 

Za risa se v javnosti žal praviloma pozablja, da je bila ravno lovska organizacija tista, ki je leta 1973 – v sodelovanju s strokovnjaki s tedanjega IGLG – izvedla projekt ponovne naselitve risa v Sloveniji. Brez lovske organizacije in lovcev ter njihovega odgovornega odnosa do risa danes te vrste v Sloveniji ne bi bilo! Odnos lovcev do risa se tudi danes ni spremenil – kot avtohtono vrsto velikih zveri ga želimo na vsak način ohraniti v slovenskem prostoru. Glede na negativne populacijske trende je zato LZS na povabilo ZGS takoj pristopila k pripravi (v letu 2015 žal neuspešnega) predloga Life+ projekta, namenjenega izboljšanju statusa risa v Sloveniji, vključno z doselitvijo nekaj osebkov te vrste. Torej – v prvi vrsti je treba v prihodnje najti ustrezne mehanizme in finančna sredstva za izvedbo nujnih ukrepov, namenjenih ohranitvi risa pri nas. 

Glede upravljanja volka pa je treba upoštevati, da je – kljub nekaterim poskusom zavajanja javnosti – populacija te vrste pri nas stabilna in v ugodnem stanju. Torej povsem drugače kot pri risu. Pa še ena izjemno pomembna razlika je – v nasprotju z risom, ki je z vidika morebitnih konfliktov z ostalimi uporabniki prostora povsem neproblematična vrsta, pri volku še zdaleč ni tako. In vsaj takšni, kot so pritiski (dela) naravovarstvene in kvazinaravovarstvene javnosti, da je treba volkove v celoti zavarovati, so tudi pritiski lastnikov zemljišč in še zlasti živine, da je treba številčnost volkov še precej zmanjšati. In tukaj je nujno potreben kompromis, saj se sicer volkovom dolgoročno ne piše dobro. Pri tem nimamo v mislih krivolova, temveč ilegalno ubijanje volkov. A to ni le značilnost Slovenije, temveč tudi številnih drugih držav; pri tem tudi tako čislana Skandinavija ni nobena izjema. Zaradi tega menimo, da je sedanje upravljanje z volkom ustrezno in da je treba še naprej omogočati poseganje v populacijo tudi z odstrelom, seveda pa na način, da odvzem te vrste (vključno s povozom in ostalimi izgubami) dolgoročno ne bo zmanjševal ali ogrožal populacije. Obstoj in kresanje ter usklajevanje mnenj znotraj ekspertne skupine ob sodobnem, strokovno podprtem monitoringu, seveda v primeru dobronamernega delovanja vseh njenih članov, zagotavlja, da bo tudi v prihodnje upravljanje populacij volka in drugih velikih zveri trajnostno.