Obvestila

Problematika trkov vozil z divjadjo

Jasna kovačič Siuka, 26. oktober 2015

Odgovori na zastavljena vprašanja časnika Dnevnik

Koliko nesreč s trčenji z živalmi ste zabeležili v zadnjih letih?

Natančni podatki o številu trkov vozil z divjadjo in ostalimi vrstami prostoživečih živali ne obstajajo nikjer na svetu, vendar pa imamo v Sloveniji dokaj natančne podatke o številu parkljaste divjadi (npr. srnjad, jelenjad, divji prašič) in velikih zveri, ki zaradi naletov vozil izgubijo življenje (to število je seveda precej manjše, kot je število trkov z divjadjo). Ti podatki so zaradi zelo dobre organizacije lovstva pri nas bistveno bolj zanesljivi kot v veliki večini drugih evropskih držav; tako lovci registrirajo praktično vse povožene osebke parkljaste divjadi, z izjemo tistih, ki so z mesta trka odtujeni (in teh niti ni tako malo!). 

V zadnjih letih je vsako leto v Sloveniji registrirano povoženih med 5.000 in 6.500 osebkov parkljaste divjadi (v veliki večini primerov gre za srnjad), torej v povprečju skoraj 20 na dan. Samo v letu 2014 je bilo, npr., v tistih loviščih, s katerimi upravljajo lovske družine in ki pokrivajo okrog 90 % Slovenije, na cestah registrirano povoženih 4.908 osebkov srnjadi, 101 divji prašič, 82 osebkov jelenjadi, 7 damjakov, 6 gamsov in en muflon, pa tudi 936 lisic, 491 jazbecev, 388 kun belic in 28 kun zlatic. Prišteti je treba še živali, povožene na železniških progah; v letu 2014 je bilo tam povoženih 101 osebkov srnjadi, 38 osebkov jelenjadi in 15 divjih prašičev. 

Pretresljivi so tudi podatki o povozu velikih zveri. Samo medvedov je bilo v obdobju 2005–2014 v Sloveniji povoženih 157 oz. skoraj 16 vsako leto. 18 % povozov medvedov se je zgodilo na avtocestah, 37 % na magistralnih, regionalnih, občinskih in gozdnih cestah, 45 % pa na železniških progah. Skoraj enako število medvedov (158) je bilo v zadnjih desetih letih povoženih tudi na Hrvaškem.

 

Kakšni so trendi in zakaj (več živali ali manjši življenjski prostor/boljša urejenost cest in oznak ...)?

Do pred nekaj leti je bilo v Sloveniji, podobno kot tudi drugje v Evropi, število povožene velike divjadi oz. prostoživečih parkljarjev iz leta v leto naraščajoče, kar je bila posledica gradnje novih prometnic (zlasti cest) in posledično gostejšega cestnega prometa, pa tudi vedno večjih hitrosti vozil na cestah, ponekod in za nekatere vrste (npr. divji prašič) pa tudi naraščajoče številčnosti teh vrst. Po letu 2010 pa je po podatkih lovskih organizacij k sreči zaznano zmanjševanje povoza srnjadi; če je bilo v loviščih, ki so v upravljanju lovskih družin, v letu 2010 registrirano povoženih 5.663 osebkov srnjadi, se je kasneje to število stalno zmanjševalo in je bilo v letu 2014 po dolgem času zopet manjše od 5.000 osebkov (4.908). Zmanjšanje števila povožene srnjadi v zadnjih letih je verjetno posledica intenzivnega izvajanja zaščitnih ukrepov na najbolj problematičnih odsekih slovenskih cest, ki jih je s pomočjo finančnih sredstev Direkcije RS za ceste (sedaj infrastrukturo) izvajal Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje. V zadnjih treh letih je zmanjšanje povoza srnjadi lahko tudi posledica nekoliko spremenjenega upravljanja s to vrsto oz. intenzivnejšega odstrela samic (srn).

 

Kam spadamo v evropskem merilu na splošno po številu divjih živali v naravnem okolju in potem po številu trčenj oziroma poginu živali zaradi prometa in zakaj?

V strokovnih krogih namesto izraza »divje živali«, ki ima v sebi močno negativno konotacijo (divji = podivjan, divjak), raje uporabljamo izraz »prostoživeče živali«. Številčnosti oz. populacijske gostote se razlikujejo od vrste do vrste. Tako se lahko ponašamo z eno najbolj ohranjenih (številčnih populacij) rjavega medveda v Evropi, v ugodnem stanju se nahaja tudi populacija volka. Teh vrst v veliki večini drugih evropskih držav danes ne najdemo več. Kar pa se tiče prostoživečih parkljarjev, ki so izmed velikih vrst prostoživečih živali vendarle najpogosteje udeleženi v trkih z vozili, smo v splošnem nekje v sredini. Populacije vseh treh v Evropi splošno razširjenih in najbolj pogostih vrst (srnjad, divji prašič, jelenjad) so pri nas v bistveno bolj ugodnem stanju in posledično v večjih populacijskih gostotah, kot so v državah jugovzhodne Evrope. Zaradi tega so nekateri uporabniki prostora (kmetijci, gozdarji) mnenja, da je treba številčnost teh vrst zmanjšati, saj imajo tudi nekatere vplive na življenjski prostor. Vendar pri tem pogosto pozabljamo, da so številčnosti in gostote srnjadi, jelenjadi in divjih prašičev v Sloveniji bistveno, tudi za velikostni razred (!) manjše, kot so v nekaterih bližnjih državah srednje Evrope (npr. Nemčija, Madžarska, Avstrija itn.) oz. vsaj v primerljivih okoljih teh držav. 

Posledično se med državami razlikuje tudi problematika trkov vozil z divjadjo. Če, npr., v Srbiji te problematike skoraj ne poznajo (tam se nam lahko bistveno prej zgodi, da bomo na (avto)cesti povozili potepuškega psa), je v Nemčiji letno povoženih kar 230.000 (!) prostoživečih parkljarjev, v Avstriji 40.000, v Angliji med 30.000 in 45.000 … V preglednem znanstvenem delu o problematiki trkov vozil s prostoživečimi prežvekovalci in možnih omilitvenih ukrepih, ki smo ga naredili v soavtorstvu z dvema vodilnima evropskima raziskovalcema s tega področja (prof. dr. Rory Putman in dr. Jochen Langbein), smo ugotovili, da je v Evropi brez Rusije letno povprečno povoženih že skoraj 1 milijon prostoživečih prežvekovalcev, gospodarska škoda zaradi trkov z njimi pa presega 2 milijardi EUR. Ponekod, npr. v Nemčiji ali skandinavskih državah, je število povožene divjadi tako veliko tudi zato, ker pri njih avtoceste niso ograjene. Pri nas seveda so, kar bistveno vpliva na večjo cestnoprometno varnost.

 

Katere živali najpogosteje zaidejo na cesto in zakaj?

Predstavljeni podatki kažejo, da je izmed velikih vrst prostoživečih živali na cestah najpogosteje prisotna srnjad, ki izmed registrirane povožene velike divjadi pri nas predstavlja več kot 95 % primerov. To je seveda posledica dejstva, da je to najpogostejša in splošno razširjena vrsta parkljaste divjadi. Njena večja izpostavljenost povozu je tudi posledica ekoloških značilnosti vrste: je dobro prilagojena na življenje z ljudmi in je zato pogosta tudi v primestni krajini; je vrsta gozdnega roba, ki najde najboljše življenjske razmere v okolici cest; aktivna je zlasti v času večernega in jutranjega mraka, ko je vidljivost najslabša, gostota prometa pa največja; je teritorialna vrsta, zato se zlasti spomladi živali intenzivno preganjajo, posledično tudi pogosto nekontrolirano prečkajo ceste; izmed vseh vrst parkljarjev je zaradi življenja v bližini naselij najbolj izpostavljena negativnim pritiskom in preganjanju zaradi sodobnih oblik rekreacije in potepuških psov; cest ne prehaja na stalnih poteh oz. stečinah, kjer bi lahko bili vozniki pripravljeni, temveč jih prečka na zelo različnih mestih … V nasprotju s srnjadjo je jelenjad precej bolj vezana na strnjene gozdove in ne živi v bližini ljudi; aktivna je predvsem ponoči, ko je promet precej manj intenziven; živi v večjih tropih, ki prehajajo ceste bistveno bolj kontrolirano in na znanih mestih, zato lažje izvedemo nekatere tehnične ukrepe za zmanjšanje povoza.

 

Ali opažate tudi kakšne spremembe v obnašanju živali na splošno, se privajajo bližine prometa in ljudi, jih je vedno manj strah bližine človeka?

Živali se seveda na sleherno motnjo, tudi na promet, prilagodijo in navadijo. Tako lahko pogosto vidimo srnjad, ponekod tudi damjaka, ki se pase v neposredni bližini cest. Opažamo tudi, da imajo živali, ki živijo ob prometnih cestah, bistveno manjši strah pred bližajočim se vozilom kot tiste, ki živijo v bolj odmaknjenih območjih. Nekatere vrste so tudi »ugotovile«, da imajo od prometa številne, zlasti prehranske koristi. Tako so znani primeri sivih vran, ki izkoriščajo promet tako, da pred vozila spuščajo orehe, ki jih avtomobili zdrobijo, vrane pa se nato z njimi prehranjujejo. Ob vseh slovenskih avtocestah lahko vidimo številne kanje, ki sedijo na stebričkih ograje, med sabo oddaljene nekaj 100 m, in čakajo na lahek plen, tj. na povoženega ptiča, malega sesalca ali kakšno dvoživko. Čeprav ob tem tudi kakšna kanja izgubi življenje zaradi trka z vozilom, je za vrsto izguba posameznega osebka vendarle zanemarljiva v primerjavi s koristmi, ki jih ima zaradi energetsko nepotratnega načina prehranjevanja. 

 

Kako vodite evidenco (sistem LISJAK) oziroma kdo jo vodi?

LISJAK je besedna igra, ki ponazarja izjemno velik pomen oz. »premetenost« našega, domačega lovskoinformacijskega sistema (LIS-jak). Sistem je z lastnimi sredstvi razvila Lovska zveza Slovenije (LZS), nanj je lahko lovska organizacija in tudi država upravičeno ponosna. Zavidajo nam ga namreč prav vsi evropski raziskovalci divjadi, saj drugje tako natančni podatki o divjadi ne obstajajo. Slovenski lovci (za vsako lovišče pooblaščena oseba, praviloma gospodar) morajo namreč do 10. v mesecu za pretekli mesec za vsako uplenjeno ali kako drugače poginulo (tudi povoženo) žival v sistem vpisati številne podatke o tej živali; za parkljasto divjad so to vrsta, spol, starost, telesna masa, vzrok smrti (odstrel, povoz itn.), datum in ura odvzema ter natančna lokacija odvzema. Slednjo so do letošnjega leta vpisovali z navedbo t. i. kvadranta odvzema, velikosti 1 x 1 km, sedaj pa jo vnašajo s klikom na karto, kar omogoča beleženje lokacije odvzema skoraj na meter natančno. Slednje je izjemnega pomena tudi za opredelitev najbolj problematičnih odsekov cest, kjer se dogaja največ povozov divjadi. Poleg sistema LISJAK se v loviščih s posebnim namenom (LPN), s katerimi upravlja Zavod za gozdove Slovenije, uporablja podoben sistem (imenuje se X-Lov), podatke obeh sistemov pa v enotno bazo združujejo na Gozdarskem inštitutu Slovenije (podatkovna baza Oslis).

 

Kako naj ravnajo vozniki, ko pride do trčenja?

Še bolj bistveno je, kako naj ravnajo, da do trčenja ne pride! Zavedati se namreč moramo, da je pri trku vozila in divjadi zgolj človek razumno in predvidljivo bitje, ki lahko trk prepreči. Divjad ga nikakor ne more! Pri tem je pomembno, da upoštevamo vso prometno signalizacijo, saj so znaki, ki opozarjajo na prisotnost divjadi na cestah, postavljeni z velikim premislekom. Vozniki moramo upoštevati tudi dejstvo, da zlasti v obdobju jutranjega in večernega mraka obstaja veliko tveganje, da bo cesto prečkala srna ali srnjak, ponoči tudi jelenjad ali divji prašič. Še zlasti moramo biti previdni tam, kjer je cesta zgrajena v območju gozdnega roba, najbolj problematično pa je obdobje med aprilom in junijem, čeprav lahko divjad na cesto zaide tudi v drugih letnih časih. 

V primeru, da do neljubega dogodka vendarle pride, moramo najprej poskrbeti za lastno varnost, saj se največ težjih nezgod in poškodb zgodi ne zaradi samega trka z divjadjo, temveč reakcij po trku. Po označitvi kraja dogodka je zelo zaželeno, da o tem obvestimo policijo ali pa regijski center za obveščanje (113), ki bo kasneje o tem obvestil pristojno lovsko organizacijo. Seveda se moramo zavedati tudi dejstva, da je divjad lastnina države, zato je kakršnokoli odnašanje trupa povožene divjadi z mesta trka kaznivo dejanje in se šteje za krajo z vsemi neljubimi posledicami.

 

Kakšne so najpogostejše posledice in nevarnosti pri trku z divjo živaljo?

Kot že zapisano zgoraj – bolj nevarne kot sam trk so posledice kasnejših nepremišljenih dejanj, zadrževanja ob cesti ali morda celo dotikanja poškodovane živali, ki lahko seveda v smrtnem strahu odreagira na nepredvidljiv način. Za Slovenijo podatkov o poškodovanih osebah zaradi trkov z divjadjo ne poznamo, v Evropi pa je bilo konec prejšnjega stoletja po nekaterih podatkih zaradi trkov z divjadjo poškodovanih 30.000 oseb, 300 pa jih je izgubilo življenje. Zanemarljiva ni tudi gospodarska škoda. Po novejših, celovitih ekonomskih analizah ta znaša okrog 2.000 EUR na posamezen trk (pri tem so poleg materialnih stroškov na vozilih in izgube divjačine upoštevani tudi vsi posredni stroški, med katerimi so največji stroški zdravljenja poškodovanih oseb in izguba njihove opravilne sposobnosti). Upoštevaje povprečno število povoženih parkljarjev v Sloveniji to pomeni, da je letni strošek zaradi trkov vozil z divjadjo v Sloveniji nekje med 10 in 15 milijonov EUR, kar je seveda zelo visoka številka.

 

Ste zadovoljni z zaščito živali pred prometom, kaj bi izboljšali?

Slovenija je država, ki je v zadnjih letih imela eno vodilnih vlog na področju reševanja problematike trkov vozil z divjadjo. Vse do leta 2013 je Direkcija RS za ceste vlagala znatna finančna sredstva v ukrepe, namenjene zmanjšanju števila trkov vozil z divjadjo in posledično k povečanju cestnoprometne varnosti. Tako je bilo v obdobju 2006–2013 vsako leto z (zvočnimi) odvračalnimi napravami opremljenih med 80 in 120 najbolj problematičnih odsekov slovenskih cest (v skupni dolžini več kot 40 km/leto), kar je imelo za posledico bistven upad števila povožene divjadi. Žal se je nato proračun Direkcije močno zmanjšal, kar je imelo za posledico, da se v zadnjih dveh letih reševanju te problematike ne posveča več zadostne pozornosti. Upamo, da se bo v letu 2016 to zopet spremenilo. Spodbudno pa je, da je velik interes za zmanjšanje problematike trkov vozil z divjadjo v letošnjem letu pokazal DARS d.d., ki je maja 2015 v Mengšu izvedel mednarodno posvetovanje na to temo, v bližnji prihodnosti pa bo po vsej verjetnosti več pozornosti namenil tudi izvedbi ukrepov za preprečevanje zahajanja divjadi na avtocestno telo prek priključkov. Z vidika zmanjšanja tveganja za trke vozil z divjadjo in velikimi zvermi (rjavim medvedom) je izjemnega pomena tudi, da se je leta 2014 v Sloveniji pričel mednarodni projekt Life DinAlp Bear (Celovito upravljanje in varstvo rjavega medveda v severnih Dinaridih in Alpah), v katerem je velik poudarek tudi na izvedbi ukrepov za zmanjšanje povoza te vrste. Med drugim bomo v Sloveniji z evropskimi sredstvi prvič postavili nekaj t. i. dinamičnih prometnih znakov, ki se prek posebnega sistema senzorjev aktivirajo tedaj, ko se cestišču približuje medved ali katera druga večja prostoživeča živalska vrsta in na tak način opozorijo voznike na nevarnost. 

Pri reševanju problematike oz. izvedbi ukrepov za zmanjšanje tveganja za trke vozil z divjadjo so v preteklih letih sodelovali številni partnerji, še zlasti: Direkcija RS za ceste/infrastrukturo, DARS d.d., inštitut ERICo Velenje (koordinator vseh aktivnosti), podjetje Cervus d.o.o. (proizvajalec odvračalnih naprav), Lovska zveza Slovenije in številni upravljavci z lovišči. Vedno pa smo pogrešali aktivno vlogo slovenskih zavarovalnic, ki bi morale biti še kako zainteresirane za reševanje problematike trkov vozil z divjadjo. Žal se vsaj nekatere med njimi v zadnjem času namesto za vlaganja v preventivo odločajo za sodne postopke, s katerimi od upravljavcev z lovišči skušajo izterjati stroške, ki so jih imeli za izplačilo zavarovalnin oškodovancem. Glede na to, da od njih pobirajo visoke premije, ki naj bi bile namenjene primarno izplačilu odškodnin, gre za povsem nesprejemljivo in neetično dejanje, s katerim si kujejo dobičke. Podobno so nesprejemljive tudi propagandne kampanje, s katerimi kakšna zavarovalnica skuša prostoživeče živali ob cestah prikazati kot naše sovražnike (takšne neokusne velikanske plakate smo lahko celo poletje 2015 »občudovali« ob naših avtocestah).

 

Kako sicer izboljšati tudi prometno varnost na tem področju, kakšni ukrepi (tehnični, sistemski, zakonski) bi bili dobri, kaj je bilo narejenega na tem področju v zadnjih letih?

V zadnjem desetletju sta Direkcija RS za ceste/infrastrukturo (kot naročnik) in Inštitut za ekološke raziskave ERICo Velenje (kot izvajalec)  izvedla številne aktivnosti za zmanjšanje problematike, in sicer sta najprej izdelala strategijo (2003–2004), nato v slovenskem prostoru testirala učinkovitost različnih odvračalnih ukrepov, tj. svetlobnih, zvočnih in kemičnih odvračal (2004–2005), po letu 2006 pa sta pričela z nameščanjem zvočnih odvračalnih naprav (produkt slovenskega proizvajalca Cervus d.o.o. iz Pesnice) na najbolj problematične odseke slovenskih cest. Zvočne odvračalne naprave, ki so nameščene neposredno v obcestne stebričke (smernike), se aktivirajo le v času nevarnosti, tj. bližajočega se vozila, ko opozarjajo divjad ob cesti na nevarnost. Z njimi torej ne onemogočamo prehajanja živali prek cest, temveč ga le odložimo na čas, ko je varno, torej ko na cesti ni vozil. Rezultati so bili zelo spodbudni, saj se je po namestitvi tovrstnih odvračal število povožene parkljaste divjadi (zlasti srnjadi) na zaščitenih odsekih cest značilno zmanjšalo v primerjavo s primerljivimi obdobji v preteklih letih, in sicer v posameznih letih v povprečju nekje med 40 % in celo do 80 %. V prihodnje bi bilo zagotovo smiselno ponovno aktivirati ta program in vanj vključiti tudi vse ostale interesne skupine, vključno z zavarovalnicami. 

Eden najpomembnejših vzrokov, ki vodijo v trke vozil z divjadjo, je nepotrebno vznemirjanje divjadi, ki zato panično beži prek cest. Pri tem so zlasti problematične nekatere sodobne oblike rekreacije (npr. vožnja z različnimi vozili v naravnem okolju), še zlasti pa spuščanje psov v naravo. Ravno potepuški psi so eden glavnih vzrokov za povoz prostoživečih parkljarjev, kar smo večkrat dokumentirali tudi s snemanjem obnašanja živali ob cestah. Zagotovo bi bilo v prihodnje smiselno dopustiti, da se takšni posnetki uporabijo tudi v sodnih postopkih za izterjavo pravičnih odškodnin od dejanskih krivcev za prometne nezgode! 

Bistveno večjo pozornost bi bilo treba nameniti tudi ozaveščanju in informiranju voznikov kot tistih udeležencev, ki lahko edini preprečijo trk z divjadjo. Zaradi tega bi bilo smiselno oz. celo nujno v program usposabljanja mladih voznikov vključiti tudi dve ali tri šolske ure, v katerih bi jih usposobljeni predavatelji seznanili z ekologijo divjadi, dejavniki, ki vlivajo na verjetnost trka in pravilnim obnašanjem za zmanjšanje nevarnosti le-tega. 

Sicer bo problematika trkov vozil z divjadjo obravnavana tudi na prihajajočem, 4. Mednarodnem kongresu o lovstvu in upravljanju z divjadjo, ki bo med 5. in 7. novembrom 2015 potekal v Velenju, udeležili pa se ga bodo udeleženci iz kar 15-ih držav. Vljudno vabljeni!

 

Velenje, 22. 10. 2015

 

Izr. prof. dr. Boštjan Pokorny,

pomočnik direktorja ERICo Velenje, dekan Visoke šole za varstvo okolja in predsednik Komisije za upravljanje z divjadjo LZS