Obvestila

Žičnata ograja in divjad

Jasna kovačič Siuka, 16. november 2015

Objavljamo odgovore Lovske zveze Slovenije na nekatera najpogostejša vprašanja, ki se pojavljajo ob postavljanju žičnate ograje, s katero želi Slovenija na meji s Hrvaško regulirati migrantski tok v t. i. begunski krizi.

Koliko je na območjih, kjer Slovenija na meji postavlja ograjo, selitvenih poti prostoživečih živali in katere živali so zaradi ograje najbolj ogrožene?

Natančne lokacije mest postavitve ograje nam, podobno kot tudi splošni slovenski javnosti, niso poznane. Iz medijev lahko sicer beremo, da naj bi bila ograja postavljena predvsem v Posavju, na Kozjanskem in v severovzhodni Sloveniji, torej na območju obmejnih lovišč, ki se nahajajo na Posavskem, Savinjsko-Kozjanskem, Ptujsko-Ormoškem in Pomurskem lovskoupravljavskem območju. Na teh območjih k sreči ni velikih zveri, ki bi jih zaradi presekanja migracijskih koridorjev ograja najbolj prizadela. Glede na njeno številčnost in rabo prostora bo izmed divjadi najbolj ogrožena srnjad, za katero se bojimo, da se lahko precej poveča smrtnost zaradi naleta v ograjo in posledičnih poškodb. Situacija bi se lahko spremenila precej na slabše, če bi bila ograja postavljena tudi na območju jugovzhodne Slovenije (Kočevsko in Notranjsko), kjer bi presekala migracijske koridorje in bi lahko vplivala na smrtnost vseh treh vrst velikih zveri, pa tudi jelenjadi in divjih prašičev. Seveda pa lahko že sedaj zaradi naletov v ograjo pride do povečane smrtnosti tudi nekaterih manjših vrst, npr. malih zveri. Bolj kot izguba osebkov je v teh primerih problematično trpljenje živali, ki bi se ujele v bodečo mrežo.   

Kaj storijo živali, ko naletijo na takšno ograjo – ali poskušajo poiskati drugo pot?

Postavljanje tovrstnih ograj je povsem nov pojav, na katerega živali niso prilagojene oz. nimajo s takšnimi ograjami nobenih izkušenj; podobno tudi mi nimamo nobenih vedenj, kako se bodo odzvale, ko bodo naletele na bodečo ograjo. Poznamo pa, kako se živali obnašajo, ko naletijo na mrežno ograjo, npr. ob avtocestah – v teh primerih bodisi iščejo poškodovane dele mreže, kjer lahko oviro vseeno prečkajo, ali pa se premikajo ob ograji vse do prvega primernega objekta, npr. podhoda ali nadhoda. Takšne izkušnje imamo, npr., z jelenjadjo, divjim prašičem in srnjadjo na številnih avtocestnih odsekih v Sloveniji. Vendar gre za pomembno razliko – visoke žične ograje dajejo živalim videz neprehodne prepreke, zato preko nje niti ne poskušajo priti; še posebej ne, ker so se lahko v preteklih desetletjih naučile, da so takšni poskusi neuspešni. A žal ni nujno, da se bo to zgodilo tudi v primeru kolutov žice, s katerimi živali (še) nimajo ustreznih izkušenj – obstaja bojazen, da bodo vseeno skušale zlesti skozi njih, a se lahko tam ulovijo, med poskusom bega pa zaradi ostrih rezil tudi smrtno poškodujejo. 

Vsekakor bo pomembno, pod kakšnimi pogoji oz. zaradi katerega vzroka bodo živali poskušale prečkati ograjo. Če bodo to storile spontano in brez vznemirjanja, lahko domnevamo, da jim bo prečkanje na ustreznem mestu prej ali slej uspelo. Če pa bodo ograjo skušale prečkati v paniki, tj. zaradi vznemirjanja in preganjanja, bodo to skušale storiti brezglavo, kar lahko ima hude posledice. Zato je izjemnega pomena, da se v okolici ograj tudi z vidika varstva dobrobiti prostoživečih živali zagotovi popoln mir, kar med drugim pomeni, da morajo biti psi zaprti oz. na povodcih, vse moteče oblike rekreacije pa bi bilo treba do nadaljnjega prepovedati več 100 m stran od meje. 

Kakšne so poškodbe živali, ki se zapletejo v ograjo?

Domnevamo, da se bo del živali iz ograje uspel rešiti brez trajnejših poškodb; k sreči je pred nami zima, zato tudi morebitne manjše ureznine ne bodo imele tako tragičnih posledic, kot bi jih zaradi vnetja imele poleti. A se lahko upravičeno bojimo, da se bo marsikatera žival zaradi paničnih poskusov bega le še dodatno zapletala v žico, v kateri bo v hudih mukah izgubila življenje. Tovrstne primere poznamo tudi v primeru bistveno bolj nedolžnih ograj, npr. pletenih mrež ali električnih pastirjev. Pri tem je srnjad še posebej občutljiva, tudi zato, ker je to vrsta, ki je močno podvržena travmatskemu stresu.

Ali boste na območjih, kjer je postavljena žičnata ograja, še posebej opazovali gibanje živali in jim po potrebi tudi nudili pomoč?

Zavedati se je treba, da gre za obmejno območje, ki je ograjeno zaradi zelo specifičnih razmer. Zaradi tega se bojimo, da bo tudi prisotnost lovcev na terenu precej omejena. Vsekakor pa smo prepričani, da bodo odgovorni upravljavci lovišč, kolikor se bo le dalo pogosto, izvajali kontrolo ograj in skušali identificirati morebitne črne točke, kjer bo problematika najbolj izrazita. Predvsem zaradi preventive! Zavedati se namreč moramo, da zaradi konfiguracije terena, reliefnih značilnosti, predvsem pa habitatnih razmer migracijski tokovi divjadi na celotnem območju postavljene ograje še zdaleč niso povsod enako intenzivni. V primeru identificiranih črnih točk, kjer bo tveganje za prostoživeče živali veliko, bomo od države zahtevali, da izvede tudi določene preventivne ukrepe, ki bodo zmanjšali tveganje za nalet živali v bodečo, zanje smrtno nevarno ograjo. Tovrstni preventivni ukrepi, ki seveda pridejo v poštev samo na najbolj problematičnih točkah oz. migracijskih koridorjih, ki bodo prepoznani v naslednjih nekaj tednih, bi lahko bili bodisi postavitev ograje iz mehke mreže vzporedno z bodečo žico ali pa postavitev trajno delujočih zvočnih odvračalnih naprav vzdolž bodeče žice. Menimo, da bi bilo ob vsej investiciji v bodečo mrežo smiselno investirati tudi majhen odstotek že porabljenih sredstev v ukrepe, ki bodo zagotovili dobrobit živali oz. zmanjšali nepotrebno trpljenje le-teh. 

Sicer bomo pristojnemu ministrstvu tudi predlagali, da zaradi povsem spremenjenih razmer prek izvedbe ciljnega raziskovalnega projekta zagotovi tudi pridobitev ustreznih znanj (npr. z uporabo telemetrije) o prostorskem vedenju, rabi prostora oz. migracijskih značilnostih večjih vrst divjadi v drastično spremenjenih pogojih, tj. po postavitvi ograje. Le-tako pridobljena sistematična znanja bodo namreč v prihodnje omogočila izvedbo potrebnih omilitvenih ukrepov, ki bodo zagotavljali tudi ustrezno dobrobit prostoživečih živali, na kar v tej »begunski krizi« žal čisto pozabljamo.   

 

izr. prof. dr. Boštjan Pokorny, predsednik Komisije za upravljanje z divjadjo pri Lovski zvezi Slovenije