V častitljivi starosti 99 let nas je zapustil Vlado Pfeifer iz Murske Sobote.
Lov, narava in veselje do lovske kinologije so mu bili položeni že v zibelko. Dedek in stric sta imela na Krškem polju pri Leskovcu, od koder Vlado izhaja, v zakupu lovišče, za katerega je skrbel poklicni lovski čuvaj. Pri hiši je bil zmeraj tudi lovski pes ptičar. Vlado mi je povedal, da so izjemno skrb posvečali gojitvi male divjadi. V lovišče so že takrat izpuščali poljske jerebice, ki so jih kupovali v takrat evropsko znanem vzrejališču grofa Bombelesa, v Zelendvoru na Hrvaškem.
Po drugi svetovni vojni, v kateri je bil kot partizan udeležen od vsega začetka, in zaključenem študiju ekonomije, sta z ženo dr. Leo Talanyi Pfeifer prišla službovat v Prekmurje. Tam je Vlado kot lovec in kinolog nadaljeval svoje aktivno – plodno delo. Bil je pobudnik ustanovitve Podružnice društva ljubiteljev ptičarjev za Pomurje in Podravje. Na njegovo pobudo smo v skladu z matičnimi organizacijami za nemške ptičarje, pričeli prirejati preizkušnje ptičarjev v vodnem delu. Slednje zato, ker so v »ljubljanski kinologiji« po smrti Vladimirja Pleničarja pozabili, da je eden temeljnih preizkusov trdnosti značaja psa prav temeljit preizkus v vodnem delu!
Po začetku šestdesetih let, ko sem bil že sam vpet v ptičarsko kinologijo, so na nivoju takratne Jugoslavije sprejeli ptičarske pravilnike, ki niso imeli skoraj nič skupnega s strokovnim nivojem vzrejnih preizkušenj matičnih pasemskih organizacij. Spet je bil Vlado tisti, ki je ob naši podpori pristopil k prevajanju, sprejemu in izdaji pravilnikov o preizkušnjah dela ptičarjev, kot jih imajo v Nemčiji in večini lovsko in kinološko naprednih evropskih državah.
Na nivoju kinološke zveze Jugoslavije je dosegel, da smo v Sloveniji uporabljali te strokovno utemeljene pravilnike. Kot vizionar ptičarske kinologije je ob jubileju Zveze lovskih družin Prekmurja leta 1972 organiziral vsestransko uporabnostno preizkušnjo ptičarjev in s tem prekinil skoraj dvajsetletno mrtvilo na tem področju. Kot glavnega sodnika je povabil Bogdana Sežuna, ki je poskrbel za strokovno neoporečen potek preizkušnje.
Vlado je kot sposoben in mednarodno priznan ekonomist navezal stike z najvidnejšimi osebnostmi ptičarske kinologije v Nemčiji. Za sodnika na eni od mednarodnih razstav v Zagrebu je pripeljal predsednika Zveze nemških kratkodlakih ptičarje Nemčije dr. Bichaima. Leta 1984 je ob sodelovanju vodilnih pri Zvezi nemških žimavcev Nemčije, v Pomurju organiziral prvo mednarodno vsestransko preizkušnjo ptičarjev. V naslednjih letih je preizkušnja dobila naziv V.U.P. ptičarjev za Panonski lovski pokal, ki je bila ob svojem višku priznana kot Vsestranska uporabnostna preizkušnja Svetovne zveze nemških žimavcev.
Pri teh preizkušnjah ni šlo le za tekmovanje, pač pa smo ob njih navezali najpristnejše stike z najeminentnejšimi rejci, vodniki in kinološkimi sodniki. Redni udeleženci so bili nemški glavni vzrejni referent za NŽ Georg Greler, baron Redvitz, Georg Mendte, Hans Karsten in rejec ene najbolj znanih psarn von Donaueck g. Steinberger, iz Avstrije Herbert Plosch in mnogi drugi …
Rezultat tega sodelovanja je bil, da smo lahko nabavljali pse iz njihovih najboljših vzrejnih linij. Uspešno pa smo se začeli udeleževati njihovih najzahtevnejših preizkušenj. Pri vsem navedenem pa gre največja zahvala Vladu za to, da nas je, vsaj nekatere naučil, da morata biti pri lovski kinologiji na prvem mestu strokovnost in poštenost. Nič kolikokrat je v svojih strokovnih razpravah poudarjal, da denar ne sme vplivati na nivo strokovnega dela v lovski kinologiji. Rekel je: »Ko boste lovsko kinologijo pričeli gledati in vrednotiti skozi denar, jo boste uničili!«
Spoštovani Vlado, te tvoje misli so me in me še zmeraj vodijo po poteh lovske kinologije. Postajajo pa vse bolj zavite in izkrivljene in po svoje sem nekako pomirjen, da ti jih ni treba več gledati.
Vojko Pireher
