V Notranjskem muzeju Postojna se je 26. novembra odvil prvi gastronomsko obarvan dogodek JEJ MUZEJ!, na katerem so obiskovalci spoznavali kulturno tradicijo kolin na Slovenskem in se podali na vodenje po stalni razstavi muzeja ob pokušini suhomesnatih izdelkov in kozarcu vina.
Vodenje s pokušino so na ‘gozdnem’ delu stalne muzejske razstave v družbi kustosov izvedli tudi člani Lovske družine (LD) Črna Jama. S tem dejanjem so se postavili ob bok ostalim gostinskim ponudnikom tega večera v muzeju in predstavili kulturno tradicijo lovcev pri ravnanju z divjačino.
Kaj pa imajo koline skupnega z lovstvom? Lovci vendar uplenimo žival. Uplenitev divjadi je povezana z lovskimi običaji ter lovnimi pravicami do določenih vrst živali, ki so bile in so še vedno predmet lova. Koline in lovstvo imata več skupnih točk, kljub temu da gre za različne prakse: etika in spoštovanje do živali, uporaba lokalnih virov hrane, kultura ohranjanja in predelava mesa. Obe dejavnosti sta tudi močno zakoreninjeni v slovenski tradiciji in kulturi.
O pomenu in tradiciji kolin na Slovenskem je na dogodku na predavanju z naslovom Ni ga tiča čez prašiča! najprej spregovoril slovenski etnolog prof. dr. Janez Bogataj. V uvodnem nagovoru je z razlago termina “koline” hitro razblinim vse dvome glede vprašljive povezave kolin z lovstvom: “Koline je lahko izraz za celoten proces, ki vključuje zakol prašiča, izdelavo mesnih izdelkov z zaključno zabavo, oziroma proslavo ob koncu procesa. Kot koline se lahko imenujejo vsi izdelki iz prašiča, lahko pa se s tem izrazom imenuje tudi samo klobase. Že ta širina, ki ga izraz ‘koline’ označuje, priča o tem, da smo Slovenci na tem segmentu kulture in kulturne dediščine izrazito bogati.”
Po izčrpnem in s slikovnim gradivom bogatim predavanjem, je sledil nadvse zanimiv ogled razstave Muzej Krasa s kustosi, ki so v stalno razstavo vključili kulinarično okusne in zgodovinsko zanimive vsebine. Po muzeju sta nas popeljali vodja muzeja Tina Poljšak in kustosinja Ana Čič. V “jamskem” delu muzeja nam je muzejski svetnik speleobiolog dr. Slavko Polak, predstavil arheološka dejstva in najdbe o divjih prašičih.
Predstavitev dr. Polaka je ponudila globlji vpogled v zgodovino lova na divjega prašiča ter potek udomačitve, ki je na različnih krajih sveta potekala ob različnem času. Najprej je udomačitev potekala v Aziji, pred 13.000 leti, kar nakazuje, da so ljudje že dolgo pred našim časom prepoznali vrednost teh živali. Vrednost, ki jo za nas lovce danes predstavlja meso divjega prašiča pa so v “gozdnem” delu muzeja predstavili člani LD Črna jama.
Starešina LD Črna jama Milan Fajdiga je zbranim laičnim gostom predstavil lovišče in zastopanost divjadi ter ostalih prostoživečih vrst v lovišču, ki se razprostira med Postojnskimi vrati pa skoraj tja do Nanosa.
O kakovosti surovin, rokovanju z divjačino in pripravi suhomesnatih izdelkov so se obiskovalci lahko prepričali sami. Na zelenem prtu smrekovih vejic so se bohotili ocvirki divjega prašiča, suhomesnate dobrote iz divjega prašiča, košute in jelena ter za popestritev – na tanke rezine narezano posušeno meso medveda. Starešina in gospodar Dejan Gerželj ter lovski tovariši Grega Bajc, Tomaž Čič in Aleksander Debevec so z zbranimi razpravljali o ravnanju z divjačino in njeni pripravi.
O polšjih kolinah in lovu na polha, pomembnemu del kulturne dediščine naših krajev, je spregovorila muzejska svetnica Magda Peršič. Nadaljnji ogled muzeja pa je bil prefinjeno začinjen z zanimivimi pripovedmi o teh in onih domiselnih “vrhunskih iznajdbah” za obdelavo in pripravo mesa, kot jih je poimenoval kustos Tine Kaluža, ki je na ogled postavil mehanični raženj iz Predjamskega gradu iz 17. stoletja.
Tjaša Žgur
