Spreminjanje in izgubljanje življenjskega prostora divjadi je bila tema 11. Slovenskega lovskega dne, ki je potekal 13. aprila, v okviru sejma Lov v Gornji Radgoni.
Predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Lado Bradač je udeležencem posveta zaželel, da izkoristijo ta dan za pametne rešitve in obljubil, da bo Lovska zveza poskušala podpreti vsako pametno rešitev, podprto z znanstvenimi dognanji.
»Takšne razprave moramo izkoristiti, da širši slovenski javnosti sporočimo ključno sporočilo: lov ni prioriteta, lovstvo veliko prispeva in si prizadeva za ohranitev divjadi in življenjskega prostora divjadi. V socialnem smislu pa je lov tudi druženje v naravi in s prijatelji, in upam, da bomo tudi ta dan preživeli tako,« pa je v svojem uvodnem nagovoru poudaril v. d. direktorja Direktorata za gozdarstvo in lovstvo na Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Robert Režonja.
Kako delovati v prid varovanja okolja divjadi
»Sodobni lovec ni več “uporabnik narave”, ampak njen skrbnik, upravljalec in zaščitnik in tudi načrtovalec,« ugotavlja dr. Jernej Zupančič (Filozofska fakulteta UL). Življenjski prostor divjadi se krči. V perifernih podeželskih območjih je glavni problem zaraščanje kmetijskih zemljišč, marsikje pa tudi občuten pritisk občasnih uporabnikov prostora, kot so lastniki vikendov, in ograjevanje najbolj atraktivnih površin.
Kako torej delovati v prid varovanja okolja divjadi? V lovišču je to skrb za grmovne robove, njive, pasišča in obnavljanje vodnih virov ter iskanje skupnih točk z lastniki zemljišč in skupinami, ki se v lokalnem okolju zavzemajo za varovanje okolja. Večina ukrepov, ki koristi mali divjadi, že srednjeročno koristi tudi kmetijstvu, razloži Zupančič.
Kako z divjadjo upravljajo na Danskem
Kako z divjadjo in okoljem v luči kmetijstva upravljajo na Danskem je predstavil dr. Jorgen Korning (Research Institutes of Sweden): Danska se od Slovenije precej razlikuje, saj je skoraj vsak kvadratni meter površin v uporabi človeka. Lovske pravice na Danskem pripadajo lastniku, ki ima vsaj 5 hektarov zemljišč, prav tako še vedno velja nočni lov. Danska lovska tradicija pozna predvsem lov na malo divjad, zato so lastniki zemljišč v zadnjih letih ustanovili posebna društva, ki se ukvarjajo samo z upravljanjem velike divjadi. Ta društva imajo pravico, da do določene mere načrtujejo odstrel divjadi, vendar ne krijejo škode, nastale po njej.
»Smo v procesu učenja, kako upravljati z veliko divjadjo. Danci se lahko na tem področju veliko naučimo od Slovencev,« meni Korning. Pojasnil je, da ima v danskem lovstvu posebno vlogo divji prašič, ki je bil v deželi iztrebljen že pred stoletji. Danes je v državi, ki je največji proizvajalec svinjine v Evropi, zaradi nevarnosti afriške prašičje kuge vsak divji prašič, ki pride čez nemško mejo, odsteljen.
Remize – rešitev za poljsko divjad
Slovensko ozemlje izstopa po veliki gozdnatosti, izjemni biološki pestrosti in ohranjenih populacijah divjih zveri. Vendar povprečni statistični podatki ne prikažejo dejanske neenakomerne obremenjenosti in ranljivosti našega okolja. »Tri četrtine prebivalcev živi v ravninskih predelih, ki zajemajo le 18 % površine države. Ta območja so bila tradicionalno najbolj bogata z malo (poljsko) divjadjo, zdaj število poljske divjadi in drugih vrst protostoživečih živali drastično upada, saj se v Sloveniji stopnjuje tekma za prostor, namenjen poseljevanju, industriji, cestam, železnicam in kmetijstvu,« je povedal dr. Boris Kolar. Najbolj uporabljan ukrep za izboljšanje okolja poljske divjadi je vzpostavljanje in vzdrževanje remiz, ki nudijo pribežališče, prostor za poleganje mladičev, kritje pred plenilci ter vir hrane v vseh letnih časih. A remize lahko vlogo nadomestnega življenjskega prostora opravljajo le, če so pravilno umeščene v prostor, opozarja Kolar.
»Oblikovalci kmetijske politike vedno pogosteje zastavljajo vprašanje o legalnosti remiz v kulturni krajini, hkrati pa lovski napori niso deležni podpore institucij s področja ohranjanja narave. Zato je potrebno končno doreči pomen nadomestnega življenjskega prostora kot ukrepa ohranjanja divjadi in biotske pestrosti v slovenski kulturni krajini,« zaključi Kolar.
Nova zelena arhitektura kmetijske politike po letu 2020
Jure Čuš (Direktorat za kmetijstvo, MKGP) je na posvetu predstavil novo zeleno arhitekture Skupne kmetijske politike po letu 2020: »Neposredna plačila bodo pogojena z boljšimi okoljskimi in podnebnimi zahtevami, države pa bodo morale v podporo kmetom, ki presegajo obvezne zahteve, ponuditi ekosheme, financirane z deležem nacionalnih sredstev za neposredna plačila. Vsaj 30 % nacionalnih sredstev, dodeljenih za razvoj podeželja, bo namenjenih okoljskim in podnebnim ukrepom. Države bodo lahko dodatnih 15 % prenesle iz I. v II. steber za financiranje podnebnih in okoljskih ukrepov, brez nacionalnega financiranja.«
Vsak poseg v prostor ima posledice
Posegi v kmetijski prostor, kot so izgradnja infrastrukture in urbanizacija, predstavljajo nepovratno, trajno izgubo kmetijskega prostora in drobijo obseg zelenih površin. Katere spremembe v slovenskem kmetijskem okolju so sprejemljive? Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bo letos začelo s postopkom določanja trajno varovanih kmetijskih zemljišč. Dr. Vesna Zupanc (Biotehniška fakulteta UL) meni, da imajo lahko lovci in lovska organizacija vidno vlogo pri dialogu s kmetijskim sektorjem za uspešno vpeljavo ukrepov kmetijsko-okoljskega programa, pri ohranjanju celovitosti kmetijskega prostora in tako pozitivno vplivajo na rabo prostora ter obnašanje uporabnikov v njem.
Krmne njive med večjimi površinami enakih rastlinskih kultur
Kako korenito se je spremenil kmetijski prostor, ki je življenjski prostor za mnoge prostoživeči živali, je s nazornim primerom predstavil dr. Rajko Bernik (Biotehniška fakulteta UL): »Pred stoletjem je kmet lahko zoral s parom konj v 10 urah največ 0,56 ha površin. Zdaj lahko traktor in plug v eni uri preorjeta okoli 3 ha njive, kosilnica pa pokosi 10 ha travnikov v eni uri. Kmet je bil tako prisiljen v spremembo oblike obdelovalnih površin. Celotna družba od kmeta zahteva najcenejše in enostavnejše postopke obdelave njivskih površin, ki imajo porazne rezultate za življenjski prostor prostoživečih živali.« Možne rešitve Bernik vidi v krmnih njivah med večjimi površinami enakih rastlinskih kultur, finančni nadomestek kmetu zaradi izgube pridelka in več opravil na kmetijskih površinah, denarni nadomestek za izgubo pridelka naj prispevajo drugi uporabniki kmetijskega prostora, časovno pa naj se omeji tiste dejavnosti, ki niso povezane s kmetijstvom.
Večja intenzivnost kmetijske pridelave, manj male divjadi
Na Madžarskem je bil poljski zajec najpomembnejša vrsta male divjadi do nekaj desetletij nazaj, ko se je populacija začela konstantno zmanjševati, je v svojem predavanju izpostavil prof. dr. Sándor Csányi (Szent István University, Institute for Wildlife Conservation). Spremembe so povezane z naraščanjem površine gozdov in številčnosti parkljaste divjadi, še posebej divjega prašiča, ter posledičnega zmanjšanja interesa za sistematično upravljanje populacij poljskega zajca. Naraščanje številčnosti divjega prašiča lahko ima tudi neposreden vpliv na zmanjšanje populacij poljskega zajca, seveda v kombinaciji z okoljskimi dejavniki oziroma mnogimi spremembami v kmetijski krajini.
Zmanjševanje številčnosti vrst male divjadi tudi na Hrvaškem in v Srbiji
V lovišču s posebnim namenom (LPN) Fazan Beltinci, s katerim upravlja Zavod za gozdove Slovenije, že več let spremljajo številčnost poljskega zajca in jerebice. Zaradi večje intenzivnosti kmetijske pridelave upada kakovost življenjskega prostora male divjadi in posledično zmanjšanje njene številčnosti. »Zgodnja predpriprava njiv na setev pomeni izgubo vseh pomladanskih legel zajcev na tako obdelanih površinah. Zaradi finančnih podpor, ki jih kmetje dobijo za obdelavo zemlje, se v zadnjih letih krčijo grmišča v kmetijski krajini, nastale površine brez zarasti pa se spreminjajo v njive. To pomeni izgubo ustreznih habitatov za poljskega zajca in jerebico, neuspešno reprodukcijo z majhnimi prirastki in povečanje vpliva plenilcev na obe vrsti,« je pojasnil Dragan Zemljič (Zavod za gozdove Slovenije).
Kot ugotavlja dr. Krunoslav Pintur (Veleučilište v Karlovcu) se kakovost habitatov znatno zmanjšuje tudi za malo divjad na Hrvaškem. V nižinskih celinskih habitatih se kakovost zmanjšuje zaradi intenzifikacije kmetijske proizvodnje, v hribovitih, gorskih in sredozemskih habitatih pa kakovost zmanjšuje sukcesija vegetacije na zapuščenih kmetijskih zemljiščih. Na Hrvaškem je neobdelanih več kot 750.000 ha kmetijskih zemljišč, ki so v procesu sekundarne sukcesije. Tak proces preoblikovanja povzroči na dolgi rok izgubo raznolikosti habitatov. Z lovskoupravljalskega vidika se zmanjšuje številčnost vrst male divjadi, kot sta poljski zajec in jerebica, ter povečuje številčnost nekaterih vrst velike divjadi, kot sta srnjad in divji prašič.
Dr. Dragan Gačić (Gozdarska fakulteta, Univerza v Beogradu) je udeležencem posveta predstavil vpliv poplav na populacije divjadi in njihov življenjski prostor v Srbiji. »Poplave lahko povzročijo pogin divjadi zaradi samega dviga vode ali zaradi izčrpanosti in pojava nalezljivih ter parazitskih bolezni. Poplave povzročajo migracije in motnje v razmnoževanju divjadi, spremembe/ poslabšanje življenjskega okolja divjadi zaradi zmanjšanja prehrane in zavetja, uničenje lovskih objetkov ter poškodbe na višjih terenih in na kmetijskih pridelkih.«
Foto: Jasna Kovačič Siuka
Nujna krepitev nadzora nad vožnjo z motornimi vozili v naravnem okolju
Nadzor nad vožnjo v naravnem okolju je neustrezno urejen in zaradi tega neučinkovit je poudaril dr. Srečko Felix Krope (Strokovno-znanstveni svet LZS). Krepitev nadzora na tem področju je nujna. Varuh priporoča, da Ministrstvo za okolje in prostor čim prej pripravi analizo obravnavanega področja in na tej podlagi tudi predloge spremembe ureditve, ki bodo pripomogle k učinkovitejšemu nadzoru vožnje v naravnem okolju.
Dr. Elena Bužan (Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije, UP) je predstavila podatke o genetski strukturi srnjadi v Sloveniji. Slovenijo naseljuje centralno-severna genetska linija evropske srne. Rezultati raziskave so pokazali, da je genetska struktura srnjadi povezana z značilnostmi okolja oziroma ekološkimi potrebami vrste. Kot posledico prilagoditve na specifične ekološke razmere v različnih okoljih prepoznavamo dva ekotipa srnjadi: gozdnega in poljskega.
Številne živalske vrste v naseljih – vir konfliktov
Posledice intenzivne urbanizacije so, pravi Ajša Alagić (Gozdarski inštitut Slovenije), zmanjševanje ter drobljenje tradicionalnih habitatov prostoživečih živali. Zaradi sočasnega zaraščanja kmetijske krajine se povečuje kontaktna cona med urbanimi območji in naravnimi habitati prostoživečih živali. Posledično številne živalske vrste vedno pogosteje živijo v naseljih, zato so vedno pogostejše interakcije z ljudmi, kar pogosto povzroča različne konfliktne situacije.
V Sloveniji so po besedah Alagićeve v preteklem letu začeli izvajati projekt »Divjad v naseljih, na cestah in drugih nelovnih površinah: težave, izzivi, rešitve«, tako bodo pridobili informacije za lažje aktivno upravljanje populacij različnih vrst divjadi v urbanem okolju: »Na število konfliktov zagotovo vpliva tudi na razpoložljivost hrane v naravnem življenjskem okolju divjadi, predvsem količina gozdnega obroda, in vreme. Pomemben vpliv imajo tudi antropogene motnje v gozdu, saj se je zaradi njih divjad prisiljena umikati drugam, tudi na kmetijske površine, kjer povzroča škodo«.
Foto: Jasna Kovačič Siuka
