Rjavi medved je največji predstavnik zveri v Sloveniji. Za svoje življenje potrebuje veliko prostora, od 50 do 1.000 km2. Osrednje življenjsko območje medvedov v Sloveniji je zahodni visoki Kras in območje strnjenih mešanih gozdov z razgibanim terenom na Kočevskem in Notranjskem. Območja posameznih medvedov se med seboj prekrivajo, saj niso teritorialne živali.
Medvedi so praviloma plašni in se izogibajo ljudem; verjetno se bodo umaknili, preden jih boste opazili. Ne marajo presenečenj, zato opozarjajte na svojo prisotnost, še posebno pri prehodu skozi gosto vegetacijo. Med sprehodom po gozdu se držimo označenih poti. Na svojo prisotnost opozorimo z nekoliko glasnejšo hojo in govorjenjem; da se nam živali lahko umaknejo. V času, ko iščejo hrano, mladiče pustijo same. Mladičem se ne približujemo in jih ne hranimo.
Odrasli medvedi so samotarji, razen v času parjenja. Medved ima dobro razvita vsa čutila, najbolj pa voh in sluh, vid pa manj. Čez dan največkrat počivajo v goščavi ali brlogu, zjutraj in zvečer pa iščejo hrano, ki so jo sposobni zavohati več kilometrov daleč. Medvedi so vsejedi, a jedo pretežno rastlinsko hrano – uživajo plodove gozdnih rastlin, plodove gozdnega in sadnega drevja, beljakovinsko hrano jim predstavljajo žuželke ter njihove bube in mrhovina. Pri iskanju hrane so iznajdljivi, prehrano pa prilagodijo glede na letni čas in okolje. Z veseljem se lotijo tudi hrane človeškega izvora, še posebej če je ta slabo zavarovana (odpadki, poljščine, rejne živali …).
Najpogostejši vzrok konfliktov je hrana človeškega izvora, ki medvede privablja v bližino naselij. Med iskanjem hrane lahko povzročijo precejšnjo škodo na poljščinah, domačih živalih … Nekateri medvedi izgubijo strah pred človekom in začnejo redno zahajati v naselja. Redno zadrževanje v naseljih med ljudmi vzbuja strah, saj je medved v določenih situacijah lahko nevaren.
Medvedke se parijo od maja do julija in v tem obdobju odženejo lanske mladiče, da jih samci ne poškodujejo. Mladiči se morajo znajti sami in se pri tem lahko zelo približajo človeku. Pes, ki ni na povodcu, bo ob srečanju z medvedom zbežal k gospodarju in medveda pripeljal neposredno k njemu. Previdni naj bodo tudi kolesarji, saj so hitri in tihi, s tem pa medveda ne opozorijo nase in ga lahko presenetijo.
Pri medvedih je pogost poskus strašilnega napada, kar pomeni, da želijo človeka, ki je zanje vsiljivec, sprva samo pregnati. To pogosto naredi tudi medvedka, ki vodi mladiča. Nevarno pa je, kadar se človek znajde med medvedko in mladiči. Takrat medvedka meni, da so njeni mladiči ogroženi in sledi pravi napad. Medvedi so dobri plezalci, v teku pa dosežejo hitrost do 50 km/h; ujamejo vas lahko v nekaj metrih, zato ne bežite in ne plezajte na drevo. Ob srečanju z medvedom se vedemo umirjeno – umikajmo se počasi in ritensko, ne obrnimo mu hrbta.
Jeseni se medvedi intenzivno prehranjujejo, saj nabirajo tolščo, ki jim pomaga preživeti zimsko pomanjkanje hrane. Najtežje obdobje za medvede je spomladi pred vegetacijo, ko plenijo oslabljeno parkljasto divjad, občasno tudi domače živali, zlasti drobnico, kar lahko privede do konfliktov s človekom. Obdobje med novembrom in marcem medvedi običajno preživijo v brlogu. Med prezimovanjem se medvedom zniža temperatura in upočasni srčni utrip, vendar to ni globoko zimsko spanje (kot pri polhih). Občasno se tudi predramijo in zapustijo brlog, nekateri pa ostanejo aktivni celo zimo.
