Na spletni strani World Animal Day piše, da se je svetovni dan živali začel leta 1931 na shodu ekologov v Firencah, z namenom opozoriti na zaskrbljujoči položaj ogroženih živalskih vrst. Sčasoma je svetovni dan živali zaobjel vse živalske vrste, njegovo obeleževanje pa se je razširilo po vsem svetu.
To je brezhibna, tudi enciklopedična razlaga, lovcem pa je manj znano, da je v simboličnem pogledu k razglasitvi svetovnega dneva živali pripomogel tudi njihov svetnik, ki ni bil nihče drug kot sv. Frančišek Asiški.
Sveti Frančišek Asiški je bil tudi svetnik živali
Morda najkrajše o njem zgolj v tem kontekstu. Mladi lovci ne vedo, da je prav on svetnik živali, ne pa zavetnik ali zaščitnik lovcev, kot nekateri poskušajo napačno zavajati. Naš zavetnik, ali po domače »lovski patron« je seveda sv. Hubert, ki goduje 3. novembra. O tem ni nobenih dvomov. Poznavanje vloge sv. Frančiška v kontekstu modernega naravovarstvenega pogleda na funkcijo in pomen sodobnega lovstva, nam ne more škodovati.
Sv. Frančišek Asiški je italijanski svetnik, ki je bil ustanovitelj frančiškanskega reda, sester klaris in tretjega posvetnega reda v okviru svojega pastoralnega delovanja za katoliško Cerkev. Sv. Frančišku ni bila pomembna samo ljubezen do ljudi, ampak tudi skrb za živali. »To so moji bratje in sestre,« je govoril in se z največjim veseljem pogovarjal z njimi. Tako so ga videli na obali morja, kako se pogovarja z ribami ali na vrhu hriba, kako kramlja s pticami. Svojo ljubezen do narave in do vsega stvarstva je Frančišek malo pred smrtjo, skoraj že popolnoma slep, zapisal v svoji »Sončni pesmi«, ki še danes seže ljudem v srce. Jo slovenski lovci poznamo?
Na njegov godovni dan njegovi nasledniki, manjši bratje, blagoslavljajo živali in rastline in s tem sporočajo, da »smo vsi dragoceni v Božjih očeh, saj je skrb za živali in okolico nekaj, k čemur je poklican vsak kristjan«. Skrb za živo naravo pa seveda ni naloga zgolj kristjanov, pač pa vseh nas, ki smo odgovorni (lovci še posebej) za njeno ohranitev za bodoče rodove. V dar smo jo namreč dobili od naših vnukov.
In še za konec: zelo znana je legenda, kako je sveti Frančišek spreobrnil volka, ki je ogrožal mesto Gubbio, ki leži v delu italijanske pokrajine Perugia v Umbriji. Zver, ki je imela na vesti ljudi in živino, je Frančišek izsledil v naravi, jo pokrižal in rekel: “Pridi k meni, brat volk! Ukazujem ti v Kristusovem imenu, da nikoli več ne zagrešiš hudobije ne meni ne komurkoli drugemu.” Volk se je zaobljubil, da se bo spreobrnil, saj je to potrdil s taco, ki jo je potisnil v ponujeno roko svetniku. To je seveda legenda, a v vsaki legendi je (lahko) tudi kanček resnice, katero si pač razlagamo (in sprejemamo ali ne) vsak po svoje.
Zapis bo še najbolj koristil mladim lovcem, ki tega ozadja ne poznajo … upam, da jim ne bo odveč?
Povzel dr. Marjan Toš
