Lyrurus tetrix L.
Opis
Ruševca uvrščamo med gozdne kure. Tudi zanj je značilen spolni dimorfizem. Samec – petelin je pretežno črn, s temnim kovinskim leskom. Na zgornji strani peruti ima široko belo progo, peruti pa so po spodnji strani belo sive. Na ramenskem sklepu je belo okence. Za petelina so najbolj značilna repna peresa, ki so na obeh zunanjih straneh zakrivljena – krivci, peresa na spodnji strani repa pa so bela. Mladi petelini so bolj temno rjavi, brez značilnega kovinskega leska. Kljun in oči so temni, nad očmi pa ima petelin značilno rdečo kožno gubo – rožo, ki je še posebno intenzivne barve v času parjenja – rastitve. Noge so operjene do prstov, kremplji so temni. Petelin je velik 58–65 cm. Kokoš je – podobno kot pri divjem petelinu – manjša, njena velikost je 45–50 cm. Je svetlo in temno rjave grahaste barve. Kožna guba nad očmi je manj izrazita in bledo rdečkasta. Odrasel ruševec – petelin tehta 1,1–2 kg, kokoši pa praviloma do 1 kg.
Življenje
Rastitev ruševcev traja približno od začetka aprila do konca maja, odvisno od vremenskih razmer. Podobno kot pri divjem petelinu se petelini in kokoši srečujejo na prostoru – rastišču, kjer poteka rastitev, ki se začne zelo zgodaj zjutraj. Med samci nastajajo medsebojni boji za višji družbeni položaj in obrambe teritorija, kar povzroči, da samo najmočnejši (dominantni) samec oplodi kokoši. V času rastitve se petelin značilno oglaša. Ruščevo petje lahko razdelimo v dve fazi: pihanje in gruljenje. Za razliko od divjega petelina je ruševec tudi med petjem izjemno previden in pozoren na morebitno nevarnost. Za dodatno varnost skrbijo kokoši, ki se v času petja in razkazovanja petelinov zadržujejo v neposredni bližini. Po končani rastitvi kokoš znese 6–12 svetlo rjavih jajc, ki so posuta s temno rjavimi pikami. Kokoš vali 25–27 dni. Ruščevi mladički – kebčki se v prvih dneh življenja prehranjujejo izključno s hrano živalskega izvora, ki je bogata z beljakovinami in zagotavlja hitro rast. V tem času so zelo občutljivi za hladno in mokro vreme, ki lahko povzroči propad celotnih gnezd. Poleti se ruševci prehranjujejo z rastlinsko in živalsko hrano. Hrana živalskega izvora je posebno pomembna med golitvijo – menjavo perja. V rastlinski hrani poleti in jeseni prevladujejo borovničevje, semena in mehki deli rastlin, pozimi pa predvsem iglice, vršički ter popki drevesnih in grmovnih vrst. Pozimi so ruševci združeni v večje ali manjše skupine – kite, ki so včasih ločene tudi po spolu.
Življenjski prostor
V naših krajih je ruševec značilen prebivalec sveta okrog zgornje gozdne meje, torej sredogorja in visokogorja. V severnih državah živi tudi v nižinskih predelih, v gozdni stepi in tajgi ter na značilnih barjih.
Razširjenost v Sloveniji
V Sloveniji ruševec poseljuje ves alpski svet: Julijske Alpe, Kamniško-Savinjske Alpe in Karavanke. Poleg tega živi tudi na Pohorju in na posameznih manjših staniščih na območju Porezna, Blegoša, Kobariškega Stola, Kolovrata, v Polhograjskih Dolomitih …
Razširjenost
Ruševec je razširjen v zahodni Evropi, Alpah, Veliki Britaniji, Skandinaviji ter na vzhodu do Sibirije in Mongolije. Znanih je več podvrst ali geografskih ras. Slovenija je južni rob njegove naravne razširjenosti. Na južnem robu areala razširjenosti ga najdemo v višjih nadmorskih višinah okrog zgornje gozdne meje, na severu pa v nižinah in na visokih barjih.
Ogroženost
Ruševec spada med vse leto zavarovane vrste. Ogrožen je, čeprav v manjši meri kot divji petelin, zlasti zaradi uničevanja njegovega življenjskega prostora, zaraščanja alpskih travnikov in čedalje večjega vznemirjanja. Za Slovenijo lahko rečemo, da številčnost ruševcev ostaja na približno enaki ravni že dalj časa.
