Canus aureus
Opis
Šakal je srednje velik predstavnik družine psov; podoben je volku in lisici, le da s svojo velikostjo in težo (pri nas povprečno 10 do 12 kg) sodi med obe vrsti. Obarvanost kožuha je podobna kot pri volku, a z več okrasto-oranžnih odtenkov po bokih in nogah; okrasto-oranžni odtenki prevladujejo zlasti v poletni dlaki. Pogosto vidna svetla proga na spodnji strani vratu. Ima visoke noge, ukrivljene podočnike ter kratek rep, blazinici srednjih dveh prstov sta v zadnjem delu praviloma, ne pa vedno, združeni.
Življenje
Šakal je predvsem nočna žival, najbolj aktivna v mraku in ob zori. Za zavetje in počitek si izkoplje luknje ali preuredi opuščene jazbine ali skalne razpoke. Visoke noge mu omogočajo, da je učinkovit in vzdržljiv tekač; je tudi dober plavalec. Šakal je prehranski oportunist oziroma vsejed. Pleni manjše sesalce do velikosti mlade ovce, ptice, plazilce, dvoživke, žuželke, uživa pa tudi mrhovino in rastlinsko hrano, predvsem sadje. Šakali živijo v parih oziroma družinskih tropih (starša, mladiči – potomci) in tvorijo teritorialne skupine. Šakali imajo eno leglo letno, mladiči se skotijo aprila in maja, po 63 dnevni brejosti. V leglu je 2 – 8 mladičev, ki se osamosvojijo po 75 dneh, spolno zreli so pri 11 mesecih.
Življenjski prostor
Zelo prilagodljiva vrsta. Če je še do nedavnega živela predvsem v odprti, zlasti močvirnati nižinski krajini jugovzhodne Evrope in v azijskih stepah s toplejšim podnebjem, so danes mogoča dokaj pogosta opazovanja tudi na višjih nadmorskih višinah, celo 2.000 metrov. Zdaj je šakal marsikje stalno prisoten v gričevnatem pasu, vedno pogostejša so opažanja v hribskem pasu, v nekaterih državah alpskega loka. Iz nekdaj značilnega prebivalca sredozemskih in črnomorskih toplih okolij se je v nekaj desetletjih razširil tudi na skrajni sever Evrope, skoraj že do arktičnega kroga.
Razširjenost v Sloveniji
V Sloveniji so se šakali prvič pojavili pozimi v letih 1952/53 v okolici Vrhnike, naslednja leta pa na Zaplani, Smastu pri Kobaridu in v Beli krajini. V 80-letih so se začeli redno pojavljati v Istri, od koder so prodirali tudi v osrednjo Slovenijo. Februarja 2008 so na Ljubljanskem barju biologi potrdili prisotnost dveh stalnih teritorialnih družin šakalov. V naslednjih letih se je šakal razširil tudi drugod po Sloveniji.
Razširjenost
V Evropo se je šakal razširil v času po zadnji ledeni dobi z Bližnjega vzhoda. Razširjen je bil na Balkanskem polotoku, predvsem na južnejših obalah Sredozemskega morja in ob Črnem morju. V 20. stoletju se je vrsta začela širiti proti zahodu, predvsem ob večjih rekah in ob vzhodni obali Jadranskega morja. V drugi polovici prejšnjega stoletja so se prvi klateži začeli pojavljati tudi v Srednji Evropi, vse do Nemčije in Slovaške na severu. V celotni jugovzhodni Evropi je šakal domorodna vrsta.
Status: stabilen
