Nepopisno veselje otrok, ki so nestrpno pričakovali srečanje z lovci, je bilo izpolnjeno, ko so iz avtobusa na Krvavem Kamnu na Gorjancih zagledali dva člana Lovske družine Orehovica s pravim lovskim psom. Trušč in direndaj je ohromil petkovo sončno jutro in kar nekaj časa je bilo potrebno, da je zvok lovskega roga pritegnil pozornost otrok.
Z lovskim pozdravom »Dober pogled!« sta člana zelene bratovščine Ivan in Vili pozdravila otroke. Povedala sta jima, da jih bosta popeljala na orientacijski pohod do Miklavža, na poti pa bodo videli, kakšne sledi puščajo živali, kako lovci opazujejo živali in kako skrbijo zanje. Da pa bodo lahko opazovali živali, se morajo naučiti vesti v naravi, in sicer tako, da poslušajo, gledajo in opazujejo in ne povzročajo nepotrebnega hrupa.
Že po nekaj korakih so z jase vstopili v temačen smrekov gozd, kjer so otroci lahko takoj opazili duplinice v lubju. Da jih delajo žolne, ko iščejo hrano, tega niso vedeli vsi. Na naslednji košenici so otroci že sami opazili stečino – pohojeno travno pot, ki jo živali uporabljajo, ko iščejo hrano ali ko gredo do počivališč. Zelo všeč jim je bila tudi preža. Lovci so jim razložili, zakaj jo uporabljajo in kje jih postavljajo, ter otroke opozorili, da prežo lahko obiščejo le v spremstvu lovcev. Ko so se po poti približali grmičevju, pa so otroci naenkrat utihnili; bili so presenečeni, da so našli stopinje. Lovci so jim povedali, da so to stopinje srnjadi, ki je le nekaj ur prej pila vodo v vrtači, imenovani Jezero. Srn ni bilo več, so jih pa pričakale žabe, ki so bile glasnejše od otrok. Otroci so vedeli vse o mlakah, mrestih, paglavcih, tudi veliko mravljišče jih ni presenetilo … Vendar pa niso imeli časa, da bi se ustavljali. Približevali so se lovskemu domu in lovcem, ki so malicali okoli lovskega ognja. Lovski malici so se pridružili tudi otroci in tako malo potešili lakoto s črnim kruhom, klobaso in slanino, medtem ko so čakali na vroče hrenovke v štručki.
Otroci so se brezskrbno igrali v zavetju dvorišča lovskega doma. Nekateri so se lovili, drugi so se igrali z vejami, ki jih jim je lovec narezal med potjo, tretji pa so vneto spraševali lovce o lovskih pripomočkih. Ob tem so hitro ugotovili, da je veliko zanimivejših pripomočkov, kot je lovska puška. Četrti so si ogledali nagačene živali, pete pa je zanimalo krmišče in tudi, da lovci vse leto skrbijo za prebivalce svojega lovišča. Pozimi jih hranijo, poleti skrbijo, da imajo vodo, spomladi pa da imajo mir, ko skrbijo za mladiče.
Tudi otroci so postregli lovce s svojo malico, nato so se vsi skupaj postavili pred dom in naredili skupinsko lovsko fotografijo. Ker so jim lovci obljubili, da jih bodo podučili, kako se naredi najpomembnejša stvar za peko čevapčičev, so jim pokazali kope, kjer so otroci takoj vedeli, za kaj potrebujejo oglje. Na koncu jih je lovec Ivan odpeljal tudi do najvišje točke na Miklavžu. Tam jim je zaupal povest o groznem škratu Tausu, ki je po postavitvi cerkvice v hudi nevihti in jezi zapustil Gorjance in polomil veliko drevja vse do doline.
Po tako napornem pohodu so se otroci Vrtca Kekec iz Novega mesta razveselili planinskega doma Miklavž, kjer so se posladkali s sladoledom in se poigrali na igralih in v bližnji okolici. Utrujeni in veseli so mahali iz avtobusa.
Na vprašanje, kaj se jim je najbolj vtisnilo v spomin, pa so odgovorili, da ko jim je lovec Ivan obljubil, da bodo na koncu odšli na sladoled.
Lovci lovske družine Orehovica se že pripravljajo na še zahtevnejše poslušalce in to so osnovnošolci, ki skupaj z lovci preživijo celoten vikend v lovišču in od lovcev zahtevajo več znanja, kot ga je treba pokazati na izpitu za lovca.
Nataša Filip, maj 2015
