Med vidnejšimi nosilci narodnega programa na Slovenskem na prelomu 19. in 20. stoletja, ki so bili tudi lovsko zavzeti ljudje, je vse bolj zorela pobuda, da bi ustanovili organizacijo, ki bi združevala slovenske lovce v vseh takratnih deželah in tako je bil v Ljubljani 16. oktobra leta 1907 ustanovljen Slovenski lovski klub[1].
Njegov prvi predsednik je postal ljubljanski župan Ivan Hribar[2], gonilna sila pri ustanavljanju slovenske lovske organizacije pa je bil dr. Ivan Lovrenčič[3]. Ustanovitelji slovenske lovske organizacije, zlasti še dr. Ivan Lovrenčič, so od vsega začetka poudarjali in izpostavljali slovenski značaj nove organizacije in njeno dolgoročno naravovarstveno usmeritev. To je bila strateška opredelitev, ki je slovenske lovce uvrstila med resnične varuhe narave in skrbne gojitelje divjadi že v časih, ki so bili še zelo naklonjeni divjadi in lovstvu.
Dr. Ivan Lovrenčič je brez dlake na jeziku vedno znova opozarjal, da »mi ne smemo biti samo lovci, ampak tudi zaščitniki narave«. Pri tem je rad uporabil besede grofa S. Tarouca: »Kein Heger – Kein Jäger« – »kdor ne goji – naj tudi ne lovi.« Njegovo temeljno izhodišče je bilo, da »način lova mora biti tak, da ž njim nista spojena le užitek in zabava, ampak tudi varstvo in skrb za divjačino. To leži v interesu vsakega lovca in kdor tega ne prizna, ta naj si ne lasti tega naslova, ker si ga en zasluži, samem saj je lov oni teren, kjer prenehajo vse razlike stanu, bogastva, časti itd., kjer se pozna in upošteva le ena lastnost, lastnost – lovca«.
Slovenski lovski klub, kot začetnik in predhodnik sodobne lovske organizacije na Slovenskem, je znal pravilno izpostaviti tudi naloge na področju lovske kulture in izobraževanja, kinologije in založništva. 19. marca 1909 se je Slovenski lovski klub preimenoval v Slovensko lovsko društvo (SLD). To se je zgodilo na občnem zboru, ki je bil v ljubljanskem hotelu Ilirija. Takrat je društvo štelo vsega skupaj 170 članov, od katerih jih je bilo 53 v Ljubljani. Društveni predsednik in ljubljanski župan Ivan Hribar se omenjenega občnega zbora zaradi obveznosti v dunajskem parlamentu ni udeležil, tako da je zborovanje vodil dr. Ivan Lovrenčič. Za predsednika je bil vnovič izvoljen Ivan Hribar, za podpredsednika pa dr. Ivan Lovrenčič.
Pripravil: dr. Marjan Toš
[1] Marjan Toš, Sto let v kraljestvu Zlatoroga, poročilo o razstavi, Pokrajinski muzej Maribor, Maribor 2008; Romana Erhatič Širnik Lov in lovci skozi čas, Zlatorogova knjižnica XXX, LZS, Ljubljana 2004 in Marjan Toš, Sto let v kraljestvu Zlatoroga, Zlatorogova knjižnica XXXI., LZS, Ljubljana 2007.
[2] Ivan Hribar (1851 – 1941), bančnik in politik, velik domoljub, marljiv in strasten politični delavec. Bil je vodilna osebnost slovenske Narodno-napredne stranke – liberalcev in kar šestkrat izvoljen za ljubljanskega župana. Župansko funkcijo je opravljal med leti 1896 – 1910 in je najbolj zaslužen za popotresno obnovo Ljubljane. Njegovega šestega županskega mandata leta 1910 cesar Franc Jožef I. ni želel potrditi. Zaradi tega je Ivan Hribar odstopil z mesta predsednika IO NNS. Pred prvo svetovno vojno je bil vodilni predstavnik neoslavizma, v prvi jugoslovanski državi SHS pa veleposlanik v Pragi, pokrajinski namestnik za Slovenijo in nazadnje med leti 1932 – 1938 jugoslovanski senator. O sodelovanju z okupatorji aprila leta 1941 ni hotel niti slišati in je ovit v jugoslovansko zastavo skočil v Ljubljanico ter storil samomor. Bil je resnično velik domoljub, ki so ga odlikovali izrazita racionalnost, pragmatičnost in zavezanost veri v modernizacijo. Bil je prvi predsednik Slovenskega lovskega kluba (SLK) in Slovenskega lovskega društva (SLD).
[3] Dr. Ivan Lovrenčič (1878 – 1952), pravnik in odvetnik, lovski vizionar in organizator, ustanovni član SLK in od leta 1910 do 1936 tudi predsednik SLD. Pravo je promoviral v Pragi in je leta 1913 odprl samostojno odvetniško pisarno v Ljubljani. Uveljavil je moderna načela lovske organizacije in se zavzemal za strokovni napredek in razvoj lovstva s posebnim poudarkom na lovski stroki, na lovskem založništvu in kinologiji. Njegova velika zasluga je, da se je leta 1924 ustanovila Zveza lovskih društev Kraljevine SHS s sedežem v Beogradu in tudi Jugoslovanska kinološka zveza v Ljubljani (prim. SBL, 4.zvez., Kocen- Lužar, Ljubljana 1932). Dolga leta je bil njen predsednik, med leti 1939 – 1948 pa je bil tudi predsednik FCI. Bil je med soavtorji nove jugoslovanske lovske zakonodaje v Kraljevini Jugoslaviji, odličen kinolog, rejec in vodnik lovskih psov. Tri leta je tudi urejal stanovsko revijo Lovec in v njej objavljal najrazličnejše prispevke na lovsko in kinološko tematiko, pisal je strokovne in poljudne članke in razprave. O lovstvu je pisal tudi za nekatere časopise. Med okupacijo 1941 – 1945 je nasprotoval izdaji Lovskega zbornika leta 1944 in bil proti javnemu povezovanju lovske organizacije z okupacijskimi oblastmi in tudi z vodstvom takratnega protikomunističnega tabora na Slovenskem ( general Rupnik in slovensko domobranstvo).
