Potem ko je bil nekdanji župan in sedanji podžupan koroške občine Železna Kapla-Bela Franc Jožef Smrtnik na nedavnih deželnih volitvah izvoljen v koroški deželni zbor, so se z njim v Kortah srečali lovski tovariši in prijatelji Franc Ekar, Jure Markič in Joško Muri.
Velika »četverica« gorenjskih in koroških lovskih legend je vzpostavila dobro sodelovanje med občinami in ljudmi na obeh straneh Karavank. V topli izbi trdne slovenske koroške domačije Smrtnikovih v Kortah so se pogovarjali o tem in onem, največ seveda o lovu in poleg obujanja spominov skupaj razmišljali, kako lovstvu povrniti nekdanji ugled, veljavo in spoštovanje.
V sosednji Koroški s tem nimajo težav, na naši strani Karavank pa ugled in spoštovanje lovstva upadata. Slovenska kmetija Smrtnikovih v Kortah že več kot pol tisočletja kljubuje vsem viharjem in ostaja trdna slovenska postojanka. Tudi zdajšnji rod gospodarjev ohranja tradicijo naprednega kmetovanja in utrjevanja slovenskih korenin. Smrtnikova kmetija v Kortah leži na okoli 940 metrov nadmorske višine. Svojčas so redili nad dvajset repov govedi in imeli več kot petdeset ovac. Preden so docela opustili živinorejo, so imeli še par krav in prašičev za domačo rabo. Smrtnikovi imajo tudi lastno lovišče.
Letošnje srečanje »štirih«, kot ga je poimenoval mag. Franc Ekar, nekdanji župan gorenjske občine Preddvor, je bilo sicer namenjeno pogovoru s Francem Jožefom Smrtnikom po njegovi uspešni izvolitvi v koroški deželni zbor. Smrtnik, poznan tudi kot član družine »pojočih bratov«, je povedal, da njegova izvolitev koroškim Slovencem veliko pomeni, in da bodo lahko še naprej pisali zgodovino slovenske manjšine na Koroškem. Sam je vse življenje odločni borec za pravice slovenske narodne skupnosti na Koroškem in se je z dejanji izkazal tudi kot dolgoletni slovenski župan občine Železna Kapla-Bela. Novi poslanec deželnega zbora je v zahvali po sprejemu čestitk za izvolitev poudaril veliko odgovornost, ki jo čuti do slovenske manjšine na Koroškem. V preteklosti se je Smrtnik še posebej izkazal s prizadevanji pri postavljanjih dvojezičnih napisov.
Na prijateljskem, »lovsko-narodnopolitičnem« in stanovskem srečanju z novim slovenskim deželnim poslancem na Koroškem, je stekla beseda tudi o varovanju narave in o upravljanju z visoko divjadjo, predvsem z jelenjadjo. Prevladalo je enotno mnenje, da je kljub spremembam v okolju še vedno mogoče uveljaviti sonaravnost med prostoživečo divjadjo in gozdom. In tudi sobivanje človeka z njo. Ne samo na koroški, pač pa tudi na gorenjski strani Karavank.
Kot je za konec povedal Ekar, je bilo srečanje zelo sproščeno in polno lepih spominov. Medtem, ko so v mogočni kmečki hiši modrovali in obujali spomine, se je zunaj na senožetih in ob gozdu varno in brezskrbno »sprehajala« jelenjad. To pa so prizori, ki pravega lovca vedno ganejo, je še pripomnil Ekar in dodal, da bo »četverica« s srečanji nadaljevala tudi v prihodnje.
Marjan Toš
