V spomin in zadnje slovo sodelavcu in prijatelju Janku Mehletu


V ponedeljek 12. avgusta, sredi vročega in na videz dolgočasnega poletja, nas je presunila tragična novica o smrti našega Janka Mehleta.

Mag. Janko Mehle je bil od leta 2002 do 2006 direktor Strokovne službe Lovske zveze Slovenije, nato se je zaposlil Na Zavodu za gozdove (ZGS) kot vodja službe za Lovišča s posebnim namenom (LPN) in kot operativni vodja LPN Ljubljanski vrh ter je to delo opravljal vse do žalostnega avgustovskega ponedeljka …, ko so se po kratki in hudi bolezni za vedno mirno zaprle njegove oči, dva dni preden bi praznoval svoj 58. rojstni dan.

Janko je bil vse od mladosti »človek Narave«, v skrivnosti le-te ga je vpeljal njegov mentor, vzornik, prijatelj in predvsem oče, cenjeni prof. dr. Janez Mehle, dr. vet. med. V skrivnostnih pohodih po naravnem okolju Primorske in predvsem Gorenjske, kjer je družina Mehle bivala v Jankovih mladostnih in malo manj mladostnih letih, ga je naučil »slišati in videti« lepote našega prekrasnega ohranjenega naravnega okolja ter njenih živih delov, kamor so seveda sodile tudi prostoživeče živali. Janko je diplomiral in magistriral na Univerzi v Ljubljani, Biotehniški fakulteti, Oddelku za gozdarstvo in obnovljive naravne vire. Tako je že v času študija gozdarstva (kakopak!) postal navdušen tudi nad trajnostno rabo naravnih virov v obliki upravljanja divjadi. Izbor njegovih delovnih mest ni bil zato nikoli naključen, temu je posvetil po končanem magistrskem študiju celotno poklicno kariero, ki se ni omejila le na 8-urni delavnik, pač pa tudi na ves njegov prosti čas. Divjad in lovstvo sta bila njegovo poslanstvo, njegov »modus vivendi« – način življenja.

Janko je bil mnogo več kot le sodelavec, kolega in prijatelj, svoje delo je opravljal s karizmo in neizmernim znanjem, ki ga je črpal tudi iz znanja tujih jezikov in z mednarodnim sodelovanjem. Njegov način dela je bil njemu svojstven, ponotranjen, za stranskega opazovalca morda celo nekoliko premalo dinamičen, a je znal s svojo strokovnostjo in povsem nekonfliktnim, mirnim stilom, prežetim s svojevrstnim humorjem, na njemu svojstven način doseči vse cilje in rezultate. Pri njem je veljala znana misel »manj je več«. Z njim se preprosto ni bilo moč spreti. Lahko si kot njegov sodelavec imel drugačno, celo popolnoma nasprotno mnenje, a je vedno z mirnostjo in argumenti sklenil s sogovornikom zdrav kompromis, v korist Narave in Ljudi.

Janko je kot izjemen strokovnjak po pooblastilu resornega ministrstva in v imenu svojega delodajalca zastopal ime ZGS leta in leta pri posredovanju znanja s področja divjadi in lovstva na mlajše rodove – lovske pripravnike, ki so opravljali lovski izpit na Zvezi lovskih družin Gorenjske in Zvezi lovskih družin Ljubljana, več kot 15 let je bil član državne izpitne komisije za opravljanje lovsko čuvajskih izpitov, bil je član državne CIC komisije za ocenjevanje trofej velike divjadi ter vse od leta 2019 tudi predsednik sekcije oponašalcev jelenjega rukanja in aktivni sodnik na meddržavnih, državnih in regijskih tekmovanjih s tega področja. V časih njegovega predsednikovanja so člani sekcije iz Slovenije dosegali izjemne rezultate na tekmovanjih v evropskem merilu.

Janka bomo neizmerno strokovno in osebnostno pogrešali, bil je preprosto ČLOVEK do sogovornika, do živali pa je gojil visoko strokoven in nadvse zeleno etičen odnos! Za njegov delovni prispevek smo mu hvaležni, njegov včasih otožni ali pač morda zgolj hudomušni izraz na obrazu pa nam bo ostal v trajnem spominu.

Hvala ti Janko, sodelavec, kolega in mnogim prijatelj, naj ti bo ob tem zadnjem slovesu lahka slovenska gruda, izkoristi pa v svoji post življenjski etapi vsaj zadnjič privilegij izbora najboljših stojišč pri upravljanju z divjadjo daleč tam gori med zvezdami! Nekega dne se zopet snidemo, do takrat pa vemo, da smo s tvojim pogledom od zgoraj na varnem, da paziš na nas in da nas usmerjaš na pravo pot, ki bo poleg ljudi dobra tudi za naravo in živalski svet!

Njegovim najbližjim izrekamo iskreno in globoko sožalje!

Marko Jonozovič