Kdo je tisti sladkosned,
ki čebelam krade med?
Velik je in ves kosmat.
Ko je sit, v brlog gre spat.
(Anja Štefan)
Gosta dlaka, kratek rep,
gre po gozdu na potep.
Silen je! A brez skrbi,
saj človeku gre s poti.
(Cvetka Sokolov)
V Vrtcu Ivana Glinška Maribor, v oddelku Muce (5‒6 let), smo januarske dejavnosti namenili raziskovanju medvedov in s tem aktivno razvijali otrokove sposobnosti za dejavno in spoštljivo vključevanje v obdajajoče okolje.
Rjavi medved (ali pri nas kar medved) je največji predstavnik zveri v Sloveniji in sodi med ogrožene živalske vrste. Na svetu poleg njega živi še sedem vrst medvedov: ameriški črni medved (baribal), severni beli ali polarni medved, azijski črni medved (ogrličar), termitski medved (šobar), orjaški panda (bambusni medved), andski medved (očalar) in malajski ali sončni medved.
Rjavi medved je pomemben element naravne in kulturne dediščine v Sloveniji, a ga zaradi njegovih prostorskih potreb, narave prehranjevanja in velike selitvene sposobnosti uvrščamo med ranljive vrste, zato Slovenija sodeluje v projektih ohranjanja populacij medveda. Njegovo varstvo določajo tudi mednarodni dogovori in predpisi Evropske unije.
V vrtcu smo pri našem delu izhajali iz literarnih zgodb, pesmi in basni, ki medveda ubesedujejo in jih je v slovenskem prostoru veliko, kar nedvomno potrjuje nenehno sobivanje človeka in medveda. Prebrali smo pesmi: Anje Štefan ‒ Moje tace bi plesale, Tja čez reko ni mostička, Medvedje sanje, En medvedek, dva medveda; Otona Župančiča ‒ Stari medo, Medved z medom; Srečka Kosovela ‒ Medvedi in medvedki; Kajetana Koviča ‒ Medvedja šola; Toneta Pavčka ‒ Romeo in Julija (medvedja ljubezenska zgodba); Vojana Tihomirja Arharja ‒ Kaj medvedek sanja; Janeza Bitenca ‒ Medvedki na semnju; Franceta Filipiča ‒ Pri sosedih, pri medvedih; Mateja Bora ‒ Medved; Radivoja Reharja ‒ Medvedov ples; se naučili deklamacijo Miroslava Košute ‒ Zaseda za medveda …
Tudi na glasbenem področju smo bili aktivni. Zapeli smo nekaj že znanih pesmi o medvedih ‒ Medvedek (A. Špan), Ježek in medved (M. Voglar) in Kaj delajo živali pozimi? (M. Voglar), se s pripevanjem naučili Medvedek pleše (J. Bitenc), se ob poslušanju glasbe gibalno in likovno izražali, usvajali in utrjevali nasprotja: tiho ‒ glasno, hitro ‒ počasi, posnemali kratke ritmične vsebine in širili svoj glasbeni repertoar.
Medvedje zgodbe (pravljice, pripovedke) so nas spremljale vsak dan, pred počitkom. Iz ljudske zakladnice smo prebrali: Hvaležni medved, Medved in miška, Trije medvedi, Tista od Katre, Gozdna pojedina … Med slovenskimi avtorji pa izbrali: Svetlano Makarovič ‒ Pod medvedovim dežnikom; Anjo Štefan ‒ Sedem medvedov, Teta Marjanca in medved, Zvonček, Človek ne jezi se; Majdo Koren ‒ Medved in miška 1, 2 ter Kajetana Koviča ‒ Moj prijatelj Piki Jakob. Naredili smo plakat o medvedih, si ogledali plesno dramatizacijo Pod medvedovim dežnikom in sinhronizirani risani film Medvedek.
Brane zgodbe so nas tako navdušile, da smo medvede tudi likovno upodabljali z različnimi tehnikami (slikanje, grafika), otroke je še posebno pritegnila grafična tehnika kartonskega in kolažnega tiska, pri kateri otroci na debelejšo kartonsko podlago lepijo različne debeline papirja (kartonski tisk) ali pa različne izrezane podobe iz blaga, usnja, vrvic … (kolažni tisk). Na njihove matrice nato z valjčkom nanesemo grafično barvo, matrice polagamo na liste (različnih barv) in s čistim valjčkom povaljamo, da nastane odtis. Z izbranimi likovnimi deli sodelujemo tudi na 12. natečaju otroških likovnih del ‒ Cici umetnije, ki ga razpisujeta in pripravljata reviji Ciciban in Cicido ter Vrtec Ajdovščina.
Pomemben vidik kakovosti predšolske vzgoje je tudi sodelovanje z okoljem, ki dopolnjuje institucionalno in družinsko vzgojo. Tako nas je v sodelovanju z Lovsko zvezo Maribor v oddelku obiskal lovec Drago Vešner iz Lovske družine Rače s prijazno psičko Boro. Predstavil nam je delo lovcev in njihov odnos do narave, nas opozoril na nedovoljeno odtujevanje živali, mladičev iz njihovega naravnega življenjskega prostora ali zadrževanja v ujetništvu. Veliko smo se naučili o divjadi v naših gozdovih in dodobra spoznali medveda, ki ima močno in čokato telo, kratke in zaokrožene uhlje, drobne oči in kratek rep. Lovec nam je povedal, da medvedi pri hoji stopajo po celotnem podplatu, zato pravimo, da so podplatarji. Izvedeli smo, da so medvedi samotarske živali, ki čez dan največkrat počivajo v goščavi ali brlogu, zjutraj in zvečer pa iščejo hrano. Prehranjujejo se predvsem s hrano rastlinskega izvora ‒ radi pasejo travo, uživajo plodove gozdnih rastlin (jagode, borovnice, robide, dren …), plodove gozdnega (žir, želod, lešniki, kostanj …) in sadnega (hruške, jabolka, slive …) drevja, beljakovinska hrana so zanje žuželke (mravlje, lesni hrošči, čebele, ose, rilčkarji …) ter njihove bube in mrhovina. Najtežje obdobje za medvede je spomladi pred vegetacijo, ko plenijo oslabljeno parkljasto divjad, občasno tudi domače živali, zlasti drobnico, kar lahko povzroči konflikte s človekom. Sicer pa medved človeku ni nevaren in se (kot vse naše divje živali) pred njim umakne. Nevarni so lahko le ranjeni medvedi in medvedke z mladiči.
Lovec Drago nam je ob zemljevidu pokazal, da je osrednje življenjsko območje medvedov zahodni visoki Kras in območje strnjenih mešanih gozdov z razgibanim terenom na Kočevskem in Notranjskem. Izvedeli smo tudi, da medved pozimi miruje, vendar to ni globoko zimsko spanje (kot pri polhih), ampak je preživljanje zime v brlogu prilagoditev na pomanjkanje hrane in kotitev mladičev, ki niso sposobni uravnavanja temperature.
V oddelku Muce sva vzgojiteljici Maja Geršak in Barbara Bednjički Rošer pri naravoslovnih dejavnostih izhajali iz otroške literature, iz kakovostnih slovenskih slikanic. Čeprav so »medvedji« junaki v zgodbah iz sveta domišljije, so njihova dejanja in okoliščine, v katerih se znajdejo, stvarne in otrokom blizu. Tako so te zgodbe postale okvir za naravoslovne dejavnosti. Prednost uporabe zgodb je postopno uvajanje v sistematične dejavnosti (kot je raziskovanje). Z junaki iz zgodb se otroci poistovetijo, zato dejavnosti potekajo na emocionalnem in kognitivnem področju. S pomočjo junakov iz zgodb si otroci lažje oblikujejo vprašanja, odgovore in razlage, zgodbe pa so tudi močan povezovalni dejavnik med področji kurikuluma.
Spomladi se zbudi,
votlino zapusti,
hlačà in lačen brunda:
»Pretopla mi je bunda!«
(Ivan Cimerman)
Sredi zime se skoti,
na pomlad se že uči,
kako se ribice lovi.
Sladke jagode in med
so zanj najljubša jed.
Barbara Bednjički Rošer, marec 2015
