Mustela erminea
Opis
Njegov trup je dolg, vitek in gibčen. Noge so kratke, gobček je razmeroma kratek, uhlji pa dokaj veliki. Stopala so poleti skromno odlakana, pozimi pa gosto. Rep je navadno daljši od ene tretjine dolžine trupa z glavo. Pod korenom repa je smradna zadnjična žleza, ki izloča snov z neprijetnim vonjem. Dlaka je kratka in gosta. Hrbet je rjav, trebuh, ki je ostro omejen, pa bel. Zadnja tretjina do zadnja polovica repa je vedno črna. Pozimi je hermelin popolnoma bel, le zadnji del repa ostane črn.
Življenje
Aktiven je podnevi in ponoči. Giblje se v skokih, dolgih 30–100 cm. Dobro pleza in plava. Gnezdo si naredi v drevesnem duplu, skalni razpoki ali podzemnem rovu. Njegov vid je dobro razvit, morda celo razlikuje barve. Velikost teritorija je odvisna od gostote plena, navadno pa meri 10–200 ha. Samci imajo večje teritorije kot samice. Hrani se največ z glodavci, manj s ptiči. Kadar je populacijska gostota glodavcev majhna, uživa tudi deževnike, žuželke, plazilce, dvoživke in jagodičevje. Samec potrebuje okrog 55 g hrane na dan, samica pa 33 g. Samci lovijo posamič, samici pa se lahko pridružijo mladiči. Razmnoževanje je precej nenavadno. Samci so plodni od sredine maja do sredine avgusta. Pri samici parjenje (kopulacijo) sproži sproščanje zrelih jajčnih celic. Implantacija je odložena, tako da nastane šele marca naslednje leto. Potem traja razvoj še 21–28 dni. V skotu je 6–12 mladih. Ko so samice stare pet tednov (oči odpro v 5. ali 6. tednu!), jih starejši samci že lahko oplodijo. Hermelin živi do sedem let, vendar je v naravi življenjska doba le 1–1,5 leta. 60–90 % osebkov izgubi življenje v prvem letu; plenijo jih večje ujede, sove in nekatere zveri. Populacijska gostota velike podlasice zelo niha, odvisno pač od razpoložljive hrane (glodalcev). Samci tehtajo do 350, odrasle samice pa do 210 gramov.
Življenjski prostor
Hermelin ni izbirčen, zato ga najdemo povsod, kjer ima zadosti kritja in hrane. Poseljuje nižinska poljedelska območja, travnike in pašnike, močvirja, barja, gozdove in v gorah kamenišča. Pri nas je pogost v vlažnih nižinskih habitatih, npr. na Ljubljanskem barju.
Razširjenost v Sloveniji
Slabo znana. V celinskih delih je verjetno splošno razširjen, očitno pa manjka v subsredozemskem območju Slovenije. V gorah živi do 2000 m.
Razširjenost
Evrazija in Severna Amerika, od polarnih območij na severu do Pirenejev, Alp, južnega oboda Panonske ravnine, Kašmirja, Kalifornije in Virginije na jugu. Človek ga je naselil tudi na Novo Zelandijo.
Status: stabilen, popolno zavarovana vrsta
