Lovska organizacija se ne ukvarja s politiko, vendar si pridržuje pravico zavzemati in strokovno zagovarjati lastna stališča, zato si Lovska zveza Slovenije ves čas prizadeva za iskren in tvoren dialog tako z izvršno, kot tudi z zakonodajno oblastjo, pri čemer skrb za divjad in naravo postavlja pred vse druge interese.
Zdi se nam pravično in pošteno, da smo lovci ob vsakokratni spremembi tistih zakonov, ki so temeljna pravna podlaga za naš obstoj, delovanje, pravice in obveznosti, povabljeni k predstavitvi svojih stališč in upoštevani s strani pripravljavcev zakonskih predlogov že v začetku oblikovanja zakonskih rešitev. Iz dosedanje prakse vemo, da je možnost našega vpliva na ključne določbe zakona, ko je besedilo že oblikovano in koalicijsko usklajeno ter dano v javno obravnavo, praktično nična.
Pri oblikovanju novel Zakona o gozdovih, Zakona o divjadi in lovstvu, Zakona o ohranjanju narave in Zakona o zaščiti živali Lovska zveza Slovenije ni sodelovala. Ne zato, ker ne bi hoteli, temveč zato, ker nam ta možnost preprosto ni bila dana. O zakonskih novelah smo bili obveščeni šele tedaj, ko so bile objavljene na portalu e-demokracija. Podali smo svoje pripombe in sedaj lahko le še čakamo na razvoj dogodkov. Do nas sicer prihajajo različne, nasprotujoče si informacije o zakulisnih dogajanjih in raznih kupčkanjih, pri čemer kot zveza ne želimo sodelovati.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano se je v časopisu Večer na javno izjavo predsednika LZS, kako je bila novela ZDLov oblikovana brez sodelovanja lovske organizacije, odzvalo s trditvijo, da je bila vsebina novele usklajena s prejšnjim vodstvom LZS. To preprosto ne drži. Prejšnje vodstvo LZS je s svojimi predlogi sicer aktivno sodelovalo pri preoblikovanju besedila novele, vendar je bil ta usklajeni predlog umaknjen iz parlamentarne procedure kot neprimeren za nadaljnjo obravnavo. Sedaj je vlada v proceduro ponovno vložila identično izvirno besedilo novele, ki seveda ne vsebuje pripomb in predlogov prejšnjega vodstva LZS, še manj aktualnega.
V omenjenem odzivu ministrstvo poudarja, da je LZS sofinancirana iz javnih sredstev v višini 50.000,00 € (namenjenih izključno izobraževanju, založništvu in vzdrževanju lovskega informacijskega sistema). Za ta sredstva (2,50 € na lovca na leto) nas je vseh 20.000 lovcev seveda hvaležnih, vendar jih ne jemljemo kot darilo vlade, ker se z njimi ne da niti približno pokriti naših stroškov aktivnosti, ki jih izvajamo za javno dobrobit. Primerjava med stopnjo financiranja lovske in drugih nevladnih organizacij iz javnih sredstev je dovolj zgovorna.
Ministrstvo je odzivu najavilo tudi nov vir prihodkov za LZS na podlagi novele zakona. Letno naj bi organizaciji navrgel »cca. 170.000,00 €«. Novela namreč uvaja dovolilnice za lov, ki jih bomo LZS plačevali sami lovci, ko bomo kot gostje lovili v drugih lovskih družinah …
In kakšna so bila naša pričakovanja, oziroma kaj povzroča nezadovoljstvo med lovci?
V obstoječem zakonu lovska organizacija najbolj pogreša ureditev statusa zemljišč v lasti lovskih družin, na način, kot ga je ob sprejetju napovedal Zakon o skladu kmetijskih zemljišč. Ob sprejemu slednjega je zakonodajalec določil, da bo lastninjenje zemljišč v lasti nekdanjih družbenih organizacij uredil s posebnimi področnimi zakoni, med katere šteje tudi Zakon o divjadi in lovstvu, s čemer je upravičeval oster poseg v lastninske pravice, zajamčene z vpisi v Zemljiški knjigi. Ker v primeru zemljišč v lasti lovskih družin zakonodajalec ni izvedel lastninjenja po posebnem področnem zakonu, nam jih Sklad kmetijskih zemljišč podržavlja po tekočem traku. Od 411 lovskih družin jih je tako že dobra tretjina ostala brez lovskih krmnih njiv, krmišč, strelišč in parcel, na katerih stojijo lovski objekti. Pomembno je vedeti, da so v veliki večini primerov lovske družine ta zemljišča odkupile od fizičnih oseb in plačale z denarjem, zbranim od svojih članov. Po mnenju lovskih organizacij ne gre le za snedene politične obljube, temveč celo za kršitev temeljnih, z Ustavo Republike Slovenije zajamčenih lastninskih pravic.
Z gledišča lovske organizacije obstoječi zakon ne opredeljuje dovolj natančno statusa območnih zvez lovskih družin, ki v praksi opravljajo naloge, ki so nepogrešljive pri delovanju celotnega sistema. Tako imamo v zakonu primerno opredeljeno le krovno organizacijo in 411 lovskih družin-upravljavk lovišč.
V ZDLov-1 tudi ni določb, ki bi pogojevale članstvo v lovskih družinah (te so po črki zakona društva) z omejitvami in varovalkami, ki jih ni v krovnem Zakonu o društvih. Članstvo v LD, med drugim, tudi odpira državljanom pot do pridobivanja dovoljenj za nabavo in individualno uporabo orožja in streliva. Na podlagi določb Zakona o društvih lahko posamezniki, v nasprotju z jasno izraženo voljo večine članov lovske družine, po sodni poti izsilijo sprejem v članstvo, kjer potem povzročajo notranje spore in konflikte z lokalnim ali celo širšim družbenim okoljem, s čimer otežkočajo delovanje organizacije in kazijo javno podobo lovstva. Takšna zakonska rešitev morda ni problematična za druge društvene organizacije, je pa vprašljiva za organizacijo, ki izvaja javne naloge na področju trajnostnega gospodarjenja z divjadjo, pri čemer je bistvenega pomena kakovost njenega sodelovanja tako z lastniki zemljišč kot drugimi uporabniki prostora in organi oblasti. Skratka, pravica določenega posameznika po svobodi združevanja je postavljena nad pravice vseh drugih posameznikov, ki se prostovoljno združujejo v nevladni lovski organizaciji.
Nadalje obstoječi ZDLov-1 nalaga Lovski zvezi Slovenije obveznost skrbi za razvoj lovske kinologije, vendar ji podrobneje ne določa nalog in ji ne podeljuje tovrstnih pristojnosti. Prav tako ne ureja specifičnega pravnega statusa lovskega psa, čeprav zakon izrecno določa njegovo uporabo pri izvajanju javnih nalog lovske organizacije.
Spremembe v populacijah divjadi, posebno jelenjadi in šakala, so izpostavile še eno ključno pomanjkljivost veljavnega zakona – določbe v zvezi z obravnavo škod po divjadi. Medtem, ko je materialna odgovornost lovskih družin – upravljavk lovišč za škode povzročene po divjadi na lovnih površinah neomejena in lahko v večkratni vrednosti preseže koncesijske prihodke ter ogrozi sam obstoj lovskih družin, je država svojo odgovornost za škode na ne-lovnih površinah učinkovito omejila. Novela zakona uvaja možnost elektronske prijave škode po divjadi, kar bo zagotovo povečalo pritisk na upravljavke lovišč, saj bodo posamezni lastniki zemljišč spričo enostavnosti postopkov motivirani za večkratno prijavljanje tudi malenkostnih škod. Rok za odziv lovske družine na prijavo škode je tri dni, pooblaščeni lovci pa so večinoma redno zaposleni, zato bo težko zagotovili odzivnost v določenem roku.
Obstoječi ZDLov-1 predpisuje lovski organizaciji vrsto, način in obseg vodenja evidenc v zvezi uplenjeno divjadjo in najdenimi poginulimi živalmi ter ostalih podatkov, pomembnih za upravljanje z divjadjo. Čeprav zakon tega natančno ne določa, pa lovski organizaciji posredno nalaga tudi odgovornost za vodenje podatkov o lovcih, lovskih objektih in lovskih psih. Podatki iz lovskega informacijskega sistema Lisjak so na podlagi določb zakona državnim organom na voljo brezplačno. To pomeni, da ZDLov-1, kot temeljni zakon, po eni strani sploh ne upošteva materialnih stroškov, ki jih trpi lovska organizacija z vzdrževanjem informacijskega sistema, niti ne vrednoti opravljenega dela lovcev pri izvajanju z zakonom predpisanih nalog zbiranja in obdelave podatkov. Po drugi strani pa Lovska inšpekcija, ki je državni organ v sestavi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, na podlagi ZDLov-1 nadzoruje ažurnost vodenja evidenc in v primeru kršitev lovsko organizacijo finančno sankcionira.
Podobno pomanjkljivo je v ZDLov-1 opredeljena lovsko-čuvajska služba. Ne glede na prostovoljno obliko združevanja članov v lovsko organizacijo, lovski čuvaji opravljajo službo pod podobno zahtevnimi pogoji, kot če bi imeli status državnih uslužbencev, vendar to počnejo brez vsakega nadomestila in pod grožnjo finančnih in disciplinskih sankcij za storjene strokovne napake ali neizpolnjevanje obveznosti. Posledično je interesa za opravljanje lovsko-čuvajske službe med mlajšimi lovci čedalje manj, o čemer priča visoka povprečna starost čuvajev, starejši pa so težko kos predpisanim nalogam.
Na temo šakala in drastičnega zmanjševanja števila srnjadi v posameznih delih države smo imeli na Dnevih lovstva v Celju 14. 3. 2025 posvet, na katerem so sodelovali lovci, znanstveniki, predstavniki kmetov, predstavniki Zavoda za gozdove in Ministrstva za kmetijstvo. Soočali smo mnenja o vplivu šakala na stalež srnjadi. Lovci ugotavljamo, da večje število šakalov sovpada z manjšo številčnostjo srnjadi. Znanstveniki so opozorili na negativen vpliv povozov (prometnih nesreč), klimatskih sprememb, bolezni in nepravilne strukture odstrela po spolu in starosti srnjadi na zmanjšanje plodnosti in posledično števila mladičev. Izpostavljen je bil tudi vpliv košnje – na Ljubljanskem barju je bila izvedena raziskava z označevanjem srnjih mladičev, od katerih je sedem od osmih označenih končalo v balah sena. Silaža, okužena s kadavri pokošenih srnjih mladičev ni le neužitna, temveč tudi zelo nevarna za pašno živino. Lovci smo predlagali nabavo brezpilotnih letalnikov – dronov s termalnimi kamerami, s katerimi bi tik pred košnjo pregledali travnike in najdene mladiče varno prestavili izven področja košnje. Predstavnik Zavoda za gozdove je zatrdil, da neizpolnjevanje planiranih kvot odstrela srnjadi ne bo imelo pravnih posledic. Veljavna zakonodaja namreč nalaga lovskim družinam-upravljavkam lovišč plačilo materialne škode v prometnih nesrečah z udeležbo divjadi, če plan odstrela ni bil izpolnjen. Prav tako Zavod za gozdove, ki ima dejansko roko nad planiranjem, čeprav ga formalno izvajajo Območne zveze upravljavk lovišč, ne nasprotuje preseganju planov odstrela šakala. Kmetje opozarjajo na problem izplačevanja odškodnin za škode po divjadi, saj se zavedajo, da spričo aktualnega trenda lovske družine kmalu ne bodo več finančno sposobne poravnavati obveznosti do upravičencev. Država dejansko ima v rokah škarje in platno, vendar ne kaže zanimanja za ustanovitev sklada za poplačilo škod po divjadi, v katerega bi vplačevali tako lovci kot pristojno ministrstvo.
Šakal je posebna zgodba, ker je prehranski generalist in oportunist. Uživa hrano rastlinskega in živalskega izvora, slednjo kot mrhovino ali živi plen. Za naravnega nasprotnika ima le volka, je zelo ekspanziven. Lovi v skupinah, večinoma ponoči. Izkušnje balkanskih držav, Madžarske in Italije z omejevanjem ekspanzije šakala so slabe, saj praktično nikomur ni uspelo najti način za učinkovito omejevanje staleža. Ne glede na to, ali je šakal glavni krivec za izginjanje srnjadi, se nam ob rasti njegove populacije obeta pritisk na domače živali, predvsem na pašno živino. Ne gre za vprašanje ali, temveč kdaj se bodo začele vrstiti škode in odškodninski zahtevki, ki bi jih država rada prenesla na lovske družine-upravljavke lovišč.
Pojav pogostejšega približevanja divjadi urbanim območjem nima le enega vzroka. Naravovarstveniki iščejo vzroke v klimatskih spremembah in posegih v prostor. Delno imajo prav, saj se naravni habitati zaradi človekovih posegov dejansko krčijo. Žal pa ne zmorejo razumeti, da ima vsak habitat svojo »prehransko kapaciteto« in da pretirana zaščita ene vrste živali omejuje možnosti za preživetje drugih vrst. Absolutna zaščita ujed je povzročila izginjanje male divjadi – travniških ptic in zajcev, zaščita medveda pa približevanje medvedjih mater z mladiči k naseljem, kot alternativnim nahajališčem hrane in varnim prostorom, v katerega odrasli medvedje praviloma ne zahajajo. Medvedji samci mladiče drugih medvedov bodisi odženejo od mater, bodisi pobijejo, da bi se te čimprej zopet parile. Naravni zakoni ne poznajo ne milosti, ne olajševalnih okoliščin. Človek s projekcijo svojih človeških emocij na odnose med divjimi živalmi naredi veliko več škode, kot koristi.
Javno »zagovorništvo« posameznih vrst živali ruši že tako krhka ravnotežja. Lovci si prizadevamo za celovito obravnavo in razumevanje zakonitosti soobstajanja vseh vrst živali, tako lovnih, kot nelovnih. Nikakor ne želimo trditi, da imamo vedno prav, je pa dejstvo, da smo izmed vse nevladnih organizacij najdlje in najbolj intenzivno vpeti v ohranjanje naravnega ravnotežja. Ne nazadnje smo ravno lovci na področju današnje Slovenije ponovno naselili jelenjad, ki je bila nekoč iztrebljena. V osemdesetih letih smo mimo zakona ustavili lov na medveda ter omogočili obstoj in razvoj vrste. Ponovno smo naselili tudi nekoč iztrebljenega risa. Prizadevamo si za ponovno naselitev alpskega kozoroga. Nimamo potrebe, da bi nam pripenjali medalje za pretekle zasluge. Radi bi le, da se upoštevajo naša strokovna mnenja in se nam ne lepijo etikete morilcev in »trofejašev«, predvsem ne s strani tistih, ki so za javno zagovorništvo obilno financirani iz javnih sredstev, medtem ko lovci edini fizično opravljamo z zakonom predpisana, tudi nevarna dela v naravi za 2,50 € na lovca na leto.
Zakonske določbe, kakršne koli že bodo, bomo lovci dosledno spoštovali. O tem, ali gre za izključujoč odnos politike in postavljanje lovcev in kmetov pred izvršena dejstva, si lahko vsak ustvari svoje lastno mnenje. Slovensko lovstvo je od ustanovitve leta 1907 preživelo »politike« kar treh različnih družbeno-ekonomskih ureditev, nekaj držav in še več vlad. Tudi tole bo preživelo, skupaj s kmetijstvom in divjadjo. Vprašanje je le v kakšnem stanju?
Lovska zveza Slovenije
Foto: Urša Kmetec
