Pred časom me je poklicala profesorica razrednega pouka Marjana Šeško iz Osnovne šole Frana Roša v Celju, ker je izvedela, da imamo na Savinjsko-Kozjanski zvezi lovskih družin (ZLD) Celje bogato zbirko dermoplastičnih preparatov divjadi in nekaterih drugih živalskih vrst. Zanimalo jo je, ali bi lahko 14. maja pripeljala učence na sedež zveze v okviru naravoslovnega dne, da bi se seznanili z njimi.
Seveda sem njeni prošnji z veseljem ugodil. Ko sem ji omenil, da imamo na zvezi tudi dermoplastični preparat medveda, je bila pa sploh navdušena, saj je bil prav tedaj medved in njegova prisotnost v medijih udarna novica, ker se je pojavil v neposredni bližini Celja.
Hitro so stekle priprave na obisk učencev 2. razreda OŠ Frana Roša. Seveda smo morali pri tem upoštevati vse varnostne epidemiološke ukrepe, ki ta čas veljajo. Tudi sam sem moral opraviti test za covid-19, ki pa je bil negativen. Tako je bila odstranjena še zadnja ovira in v petek, 14. maja, je prostore naše zveze napolnil otroški živ žav.
Po uvodnem pozdravu sem obiskovalce seznanil s pomenom varovanja okolja in vloge lovcev pri tem. V nadaljevanju sem jim pokazal dermoplastične preparate posameznih živali in jim povedal, za katero vrsto živali gre, vlogo, ki jo ima ta vrsta v naravi, in razložil, v katerem življenjskem okolju živi. Otroci so z velikim zanimanjem poslušali predstavitev, saj je bilo to za njih nekaj čisto novega, ko so videli dermoplastične preparate živali tudi v živo.
Najbolj jih je seveda zanimal medved. Vsi so se ga hoteli dotakniti in spraševali so, ali je res pravi. Posebej pa me je presenetila prošnja enega od otrok, naj pojasnim, kako se žival preparira. Sledila so tudi klasična poročila otrok, kot so na primer, da so z mamico, očijem ali dedijem na sprehodu videli srnico, ki se nič ni bala, pa lisico, pa kuno … Skratka vsak je želel povedati, katero žival je že kdaj videl v gozdu in kaj vse je tam doživel.
Učiteljica mi je še povedala, da je otrokom zjutraj pred odhodom dala v pregled našo knjigo Divjad in lovstvo, ki so jo prelistali z velikim zanimanjem. Knjigo sem namreč ob neki priložnosti podaril šoli in mislim, da je dosegla svoj namen. Na koncu obiska so vsi dobili še vsak svojo knjižico Stopinje in sledovi divjadi in urnik, na katerem je na zadnji strani napisana pripoved o Zlatorogu.
Ob odhodu so se mi vsi zahvalili za prijetno doživetje, učiteljica pa me je vprašala, ali lahko še kdaj pridejo na obisk, kar sem seveda z veseljem potrdil. Izredno sem bil zadovoljen z obiskom in zanimanjem, ki so ga otroci pokazali, ko so več kot eno uro zbrano poslušali in aktivno sodelovali pri mojem predavanju. Čeprav je bil to prvi obisk otrok na zvezi, upam, da ni bil zadnji.
Zdravko Mastnak
