Vpliv prisotnosti šakala v LUO na populacijo srnjadi

V lovskoupravljavskih območjih (LUO) na območju Slovenije se evrazijski šakal (Canis aureus) intenzivno širi. Pojavljati se je začel od leta 1980 dalje in se uspešno razmnožuje.

Foto: Nace Mrzlič

Glavni razlog za tako razširitev po Evropi je bilo verjetno veliko zmanjšanje oziroma lokalno izumrtje populacij volkov, ki so za šakala glavni tekmeci. Še dandanes je znano, da na območjih, kjer živijo volkovi, ni šakalov oziroma so v manjšem številu.
Kljub dosedanjem vedenju, da šakal pleni manjše sesalce, do velikosti mlade ovce, ptice, plazilce, dvoživke, žuželke, uživa mrhovino in rastlinsko hrano, sem iz pridobljenih podatkov, iz informacijskega sistema Lisjak, od 264 lovskih družin, iz devetih LUO, prišel do zaključka, da prisotnost šakala vpliva na številčnost populacije srnjadi.

Vir: Leon Merjasec

Lovci v obdobju zadnjih nekaj let opažamo bistveno zmanjšanje števila srnjadi v naših loviščih, ki sovpada z naraščanjem števila zlatih šakalov. V času veljavnosti preteklega dvoletnega načrta gospodarjenja z loviščih, v katerih narašča populacija šakala, ugotavljamo, da so razmere veliko slabše, kot smo lahko predvideli oziroma da v loviščih stanje številčnosti srnjadi močno upada.

Kljub različnim pogledom stroke o vplivu šakala na številčnost srnjadi, menimo, da je njegov vpliv močan, kar dokazujejo podatki. Ne oporekamo, da imajo določen vpliv tudi drugi faktorji, vendar so bili ti prisotni v najmanj enaki meri kot danes, številčnost srnjadi pa je bila primerna in stabilna.

V zadnjih letih šakal ne vpliva samo na stanje srnjadi v naših loviščih. Vedno bolj so prisotni tudi napadi šakala na domače živali, tako da postaja resen problem tudi za kmete, rejce domačih živali. Njegova prisotnost v bližini urbanih naselij, ki se poleg škode, ki jo povzroča rejcem domačih živali izkazuje z oglašanjem v bližini naselij, ki postaja vedno bolj moteče tudi za ostale prebivalce tega področja.

Vir: Marko Jonozovič, univ. inž. gozd., 29. 11. 2024

Država si je v smernicah za gospodarjenje z divjadjo v obdobju 2021 -2030 postavila cilj – ohranjati številčnost šakala na nivoju iz leta 2018. Po naših zaznavah je ta ciljna številčnost že zdavnaj presežena in jo bo skoraj nemogoče spraviti na želeni nivo. Prej, ko se bomo tega vsi zavedali, večje možnosti imamo, da nam bo uspelo.

Vir: Leon Merjasec

Za doseganje tega cilja ter vzpostavitve vsaj kolikor toliko normalnih razmer za gospodarjenje s srnjadjo, pa samo povečanje dovoljenega odvzema šakala ni dovolj. Potrebno nam je dati tudi orodje za dosego tega cilja. Kot prvo, podaljšati lovno dobo na šakala ter dovoliti uporabo umetnega vira svetlobe ter nočne optike.

Kot upravljavci lovišč smo dolžni na stanje v naših loviščih opozarjati, predlagati ukrepe, za katere menimo, da so nujni in lahko učinkoviti, v kolikor so sprejeti pravočasno. Vsako odlašanje pri sprejemanju nujnih ukrepov se bo odrazilo v večanju problemov na tem področju.

Leon Merjasec, inženir gozdarstva in lovstva

Na okrogli mizi o upadanju številčnosti srnjadi

Na temo šakala in drastičnega zmanjševanja števila srnjadi v posameznih delih države smo 14. marca, na Dnevih lovstva v Celju pripravili okroglo mizo, na kateri so sodelovali lovci, znanstveniki, predstavniki kmetov, predstavniki Zavoda za gozdove in Ministrstva za kmetijstvo. Soočili smo mnenja o vplivu šakala na stalež srnjadi.

Foto: Urša Kmetec

Lovci ugotavljamo, da večje število šakalov sovpada z manjšo številčnostjo srnjadi. Znanstveniki so opozorili na negativen vpliv klimatskih sprememb, bolezni in nepravilne strukture odstrela po spolu in starosti srnjadi na zmanjšanje plodnosti in posledično števila mladičev. Prav tako je potrebno upoštevati, da je na naših cestah vsako leto povoženih okoli 4.000 osebkov srnjadi. Izpostavljen je bil tudi vpliv košnje – na Ljubljanskem barju je bila izvedena raziskava z označevanjem srnjih mladičev, od katerih je kar sedem od osmih označenih mladičev končalo v balah sena. Silaža, okužena s kadavri pokošenih srnjih mladičev ni le neužitna, temveč tudi zelo nevarna za pašno živino. Lovci smo predlagali nabavo brezpilotnih letalnikov – dronov s termalnimi kamerami, s katerimi bi tik pred košnjo pregledali travnike in najdene mladiče varno prestavili izven področja košnje.

Predstavnik Zavoda za gozdove je zatrdil, da neizpolnjevanje načrtovanih kvot odstrela srnjadi ne bo imelo pravnih posledic. Veljavna zakonodaja namreč nalaga lovskim družinam – upravljavkam lovišč plačilo materialne škode v prometnih nesrečah z udeležbo divjadi, če plan odstrela ni bil izpolnjen. Prav tako Zavod za gozdove, ki ima dejansko roko nad načrtovanjem, čeprav ga formalno izvajajo območne zveze upravljavk lovišč, ne nasprotuje preseganju načrtov odstrela šakala.

Kmetje opozarjajo na problem izplačevanja odškodnin za škode po divjadi, saj se zavedajo, da spričo aktualnega trenda lovske družine kmalu ne bodo več finančno sposobne poravnavati obveznosti do upravičencev. Država dejansko ima v rokah škarje in platno, vendar ne kaže zanimanja za ustanovitev sklada za poplačilo škod po divjadi, v katerega bi vplačevali tako lovci kot pristojno ministrstvo.

Podrobneje o okrogli mizi v prihodnji številki Lovca.

Dr. Gorazd Vengušt iz Veterinarske fakultete UL je v 30 letih svojega dela seciral 750 kosov srnjadi – to je na 30 letni ravni zgolj 0,1 srne na lovsko družino. »Želim si, da bi vsaka lovska družina vsako leto poslala eno (!) truplo srnjadi. Apeliram na lovce, da v primeru, ko najdete truplo srne, pokličete Veterinarsko higiensko službo (VHS) in sporočite, da želite izvedeti, kaj je vzrok pogina. Lovska družina dobi po pregledu tudi poročilo o vzroku pogina. Če VHS tega ne sporočite, gre truplo v uničenje poudarja dr. Vengušt

Največ, to je 43 % pregledanih kosov srnjadi je poginilo zaradi zajedavcev (lani smo v Sloveniji dobili tri nove, eden od njih je zoonoza, ki škoduje tudi ljudem), za 15 % poginov so odgovorne bakterije (v Sloveniji so prisotne številne bakterije, ki so včasih veljale za eksotiko, na primer gnojne bakterije). V zadnjih 15 letih pa pri srnjadi ugotavljajo tudi veliko novotvorb – rakotvornih obolenj, ki so posledice onesnaženega okolja, saj je srna tudi bioindikator okolja.

Šakal v Slovenskih goricah spet na delu

Na območju vasi Novinci, Drbetinci, Stanetinci in Župetinci v občinah Sv. Andraž in Cerkvenjak v Slovenskih goricah so se v zadnjem času spet pojavili šakali. Domačini jih občasno videvajo, ko se proti večerih približujejo kmetijam in iščejo hrano.

Foto: Tilen Hvala

Kmetu Ivanu Mohoriču v Drbetincih so odnesli več majhnih, nekaj dni starih pujskov, je povedal Franc Lorenčič iz bližnje vasi Novinci, sicer pa lovec v Lovski družini (LD) Dobrava. Na tem območju so šakali že pred leti naredili nekaj škode tako na domačih živali kot tudi na mladičih srnjadi, potem pa je bil pred njimi več kot leto dni mir.

Po daljšem času se je šakal vnovič pojavil na območju med Zgornjo in Spodnjo Senarsko, kjer vaščani v večernem mraku pogosto slišijo njihovo oglašanje, v zgodnjem jutru pa občasno videvajo posamezne živali na relaciji med Dobravo in staro strugo reke Pesnice v smeri proti Gočovi. Med potjo šakali prečkajo regionalno cesto Lenart – Ljutomer blizu nadvoza čez avtocesto. Na tem območju o škodi na domačih živali ne poročajo, so pa snedli nekaj mladičev srnjadi, ugotavljajo v LD Dobrava.

V Slovenskih goricah šakalom okolje z obilico hrane očitno prija, saj o njih poročajo iz mnogih lovskih družin. Sicer pa so se v Sloveniji šakali prvič pojavili pozimi v letih 1952/53 v okolici Vrhnike, naslednja leta pa na Zaplani, Smastu pri Kobaridu in v Beli krajini. V 80-letih prejšnjega stoletja so se začeli redno pojavljati v Istri, od koder so prodirali tudi v osrednjo Slovenijo. Februarja 2008 so na Ljubljanskem barju biologi potrdili prisotnost dveh stalnih teritorialnih družin šakalov. V naslednjih letih se je šakal razširil tudi drugod po Sloveniji.

So zelo prilagodljive živali, kot značilni predstavniki družine psov imajo precej podobnih lastnosti, kot volkovi in lisice. Šakal je vsejed, prijajo mu mali sesalci, domače živali, mladiči srnjadi (in ostalih parkljarjev) in sezonsko tudi ptice. Tisti, ki živijo v bližini naselij, radi stikajo za ostanki hrane. Na jedilniku imajo tudi sadje. Šakali so najbolj aktivni v mraku in ob zori, živijo v parih in družinskih tropih. Lovci jih lahko lovijo v času lovne dobe med 1. julijem in 15. marcem, tako kot lisice.

Marjan Toš

Pri Ožbaltu povožen šakal

Lovec in lovski čuvaj iz Lovske družine (LD) Kapla Marko Richter – Zeleni je sporočil, da je njihov lovec Maks Verčko pri Ožbaltu, na meji med LD Kapla in LD Vurmat iz Sv. Duha na Ostrem Vrhu, 4. maja zjutraj našel povoženega šakala.

Lovski čuvaj Marko Richter –  Zeleni s povoženim šakalom pri Ožbaltu. Foto: arhiv Marjana Toša.

Po ogledu so ugotovili, da gre za samico in o najdbi obvestili pristojne organe in službe. Žal ni znano, iz katere smeri je prišla samica šakala v bližino Ožbalta, če iz Pohorja, potem je očitno morala preplavati Dravo. To pa ni noben problem, saj je šakal ne samo učinkovit in vzdržljiv tekač, pač pa tudi odličen plavalec.

V Sloveniji so se šakali prvič pojavili pozimi v letih 1952/53 v okolici Vrhnike, naslednja leta pa na Zaplani, Smastu pri Kobaridu in v Beli krajini. V 80-letih so se začeli redno pojavljati v Istri, od koder so prodirali tudi v osrednjo Slovenijo. Februarja 2008 so na Ljubljanskem barju biologi potrdili prisotnost dveh stalnih teritorialnih družin šakalov. V naslednjih letih se je šakal razširil tudi drugod po Sloveniji. Že dalj časa jih spremljajo tudi v lovskih družinah Lovske zveze (LZ) Maribor in to v obeh lovskoupravljavskih območjih, v pohorskem in slovenskogoriškem.

Šakal sodi med lovno divjad in ima lovno dobo od 1. julija do 15. marca. Lov nanj je izjemno zahteven. Lani je bilo na območju LZ Maribor iz narave odvzetih deset šakalov.

Marjan Toš