Oznaka: Slovenske gorice

Šakal v Slovenskih goricah spet na delu

  By ,

Na območju vasi Novinci, Drbetinci, Stanetinci in Župetinci v občinah Sv. Andraž in Cerkvenjak v Slovenskih goricah so se v zadnjem času spet pojavili šakali. Domačini jih občasno videvajo, ko se proti večerih približujejo kmetijam in iščejo hrano.

Foto: Tilen Hvala

Kmetu Ivanu Mohoriču v Drbetincih so odnesli več majhnih, nekaj dni starih pujskov, je povedal Franc Lorenčič iz bližnje vasi Novinci, sicer pa lovec v Lovski družini (LD) Dobrava. Na tem območju so šakali že pred leti naredili nekaj škode tako na domačih živali kot tudi na mladičih srnjadi, potem pa je bil pred njimi več kot leto dni mir.

Po daljšem času se je šakal vnovič pojavil na območju med Zgornjo in Spodnjo Senarsko, kjer vaščani v večernem mraku pogosto slišijo njihovo oglašanje, v zgodnjem jutru pa občasno videvajo posamezne živali na relaciji med Dobravo in staro strugo reke Pesnice v smeri proti Gočovi. Med potjo šakali prečkajo regionalno cesto Lenart – Ljutomer blizu nadvoza čez avtocesto. Na tem območju o škodi na domačih živali ne poročajo, so pa snedli nekaj mladičev srnjadi, ugotavljajo v LD Dobrava.

V Slovenskih goricah šakalom okolje z obilico hrane očitno prija, saj o njih poročajo iz mnogih lovskih družin. Sicer pa so se v Sloveniji šakali prvič pojavili pozimi v letih 1952/53 v okolici Vrhnike, naslednja leta pa na Zaplani, Smastu pri Kobaridu in v Beli krajini. V 80-letih prejšnjega stoletja so se začeli redno pojavljati v Istri, od koder so prodirali tudi v osrednjo Slovenijo. Februarja 2008 so na Ljubljanskem barju biologi potrdili prisotnost dveh stalnih teritorialnih družin šakalov. V naslednjih letih se je šakal razširil tudi drugod po Sloveniji.

So zelo prilagodljive živali, kot značilni predstavniki družine psov imajo precej podobnih lastnosti, kot volkovi in lisice. Šakal je vsejed, prijajo mu mali sesalci, domače živali, mladiči srnjadi (in ostalih parkljarjev) in sezonsko tudi ptice. Tisti, ki živijo v bližini naselij, radi stikajo za ostanki hrane. Na jedilniku imajo tudi sadje. Šakali so najbolj aktivni v mraku in ob zori, živijo v parih in družinskih tropih. Lovci jih lahko lovijo v času lovne dobe med 1. julijem in 15. marcem, tako kot lisice.

Marjan Toš

V osrednjih Slovenskih goricah se seka in požiga

  By ,

Naravovarstveniki in lovci smo tudi to pomlad zaskrbljeni zaradi uničevanja živih mej, mejic in redkih naravnih remiz. Lovska inšpekcija je v sporočilu za javnost poudarila, da so ugotovili veliko primerov sekanja zaradi mejic in zarasti ob vodnih kanalih.

Del puste Pesniške doline. Kam naj se zateče divjad? Foto: Marjan Toš

Več je tudi primerov kurjenj starega travinja zaradi čiščenja površin. Inšpektorji opozarjajo, da gre za kršitev določil zakona o divjadi in lovstvu, ki se nanašajo na prepoved nekaterih posegov na kmetijskih zemljiščih in ob bregovih voda. Zakon o divjadi in lovstvu zaradi varstva in zaščite biotopov divjadi in tudi mnogih zaščitenih živalskih vrst prepoveduje sekanje, požiganje ali drugačno uničevanje živih mej, grmišč in s suho zarastjo poraslih površin po pašnikih, travnikih in poljih v času gnezdenja ptic in poleganja mladičev med 1. marcem in 1. avgustom. Prav tako je prepovedano sekanje zarasti ob vodnih bregovih, čiščenje odvodnih kanalov in praznjenje vodnih zajetih med omenjenim obdobjem. 

Naravni pogoji mali divjadi v Pesniški dolini  počasi res ne bodo več omogočali preživetja

Še pred dvema letoma je bila mejica, danes je goli jarek. Foto: Marjan Toš

Posebno poglavje je tudi letos požiganje suhih travišč z grmovjem vred, zaradi česar izginjajo pomembne oaze za preživetje mnogih ptic, ježev, podlasic in mikroorganizmov v zemlji. Lovci nismo nikoli zanikali, da ima kmetijstvo pomembno vlogo pri ohranjanju habitatov, biotske in krajinske raznolikosti. Območja, kot so trajno travinje, območja z nizko intenzivnostjo pridelave in mozaično strukturo ter območja z ogroženimi vrstami in visoko biotsko pestrostjo, ki predstavljajo kmetijska območja visoke naravne vrednosti obsegajo v Sloveniji 300.000 hektarov. To je dobra polovica vseh kmetijskih zemljišč, ki se večinoma nahajajo v marginalnih območjih in območjih omejenih za  kmetijsko dejavnost.

Opuščanje kmetovanja na teh območjih in zmanjševanje odprtega prostora bi predstavljalo okoljsko tveganje in potencialno izgubo kulturnih krajin. Zaradi tega je treba ohranjati kmetijsko dejavnost na teh območjih. Vse v redu in prav, a žal je vse to bolj črka na papirju, kot pa realno stanje v prostoru. Vsaj v Slovenskih goricah imamo za to trditev dovolj dokazov.

Marjan Toš

Rudijev sv. Hubert na Velki

  By ,

Pred Hubertovo sveto mašo v okviru srečanja lovcev in kmetov pri lovskem domu Lovske družine (LD) Velka v Slovenskih goricah je kip lovskega zavetnika blagoslovil mariborski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikl.

Udeleženci Hubertove sv. maše v LD Velka. Foto: Marjan Toš

Sv. Hubert velja tudi med slovenskimi lovci za zavetnika in zato ga v zeleni bratovščini s Hubertovimi mašami še posebej častijo. V mnogih lovskih domovih širom po Slovenji imajo njegove kipe ali skulpture. Pred dnevi so kip dobili tudi člani LD Velka v Slovenskih goricah.

Skoraj trimetrski kip sv. Huberta je izdelal rezbar in kipar Rudi Novak iz Mežice. Vse od leta 2000 že dela takšne skulpture in kipe ter jih postavlja ne le v Sloveniji, temveč tudi na Madžarskem, Slovaškem in v Avstriji. Kip sv. Huberta za lovce LD Velka je Rudi izdelal iz debelega hrastovega debla. Za izdelavo je porabil teden dni. Delal in spal je kar v lovskem domu in bil deležen velikega zanimanja zelene bratovščine.

Kip je pred Hubertovo sveto mašo blagoslovil mariborski nadškof in metropolit msgr. Alojzij Cvikel, ki je v slovesni pridigi poudaril pomen varovanja narave za prihajajoče rodove. Izpostavil je tudi našo skupno odgovornost za ohranitev naravnega okolja, ki je doživelo preveč hudih posegov, zaradi katerih posledice čutimo že dalj časa.

Hubert se je rodil leta 656 ali 658 verjetno v Toulousu, umrl pa leta 727 blizu današnjega Bruslja. Bil je plemenitega rodu, a se mu je življenje popolnoma spremenilo po ženini smrti. Posvetil se je oznanjevanju evangelija, postal je škof v Liegu in je znan kot apostol Ardenov. Kot škof je zelo dejavno širil evangelij med pogani, vse škofovske dohodke je običajno razdelil med reveže. Sveti Hubert je bil zelo češčen v srednjem veku in zaradi njegovega plemiškega porekla se je nekaj vojaških redov poimenovalo po njem.

Rudi Novak ob kipu sv. Huberta pri lovskem domu LD Velka. Foto: Marjan Toš

Marjan Toš

Lovci so se predstavili na občinskem prazniku

  By ,

Župan občine Sv. Trojica v Slovenskih goricah David Klobasa je k sodelovanju na letošnjem občinskem prazniku TrojicaFest 2022 povabil tudi Lovsko družino (LD) Dobrava v Slovenskih goricah. To je bilo za lovce, ki s trojiško občino in z županom dobro sodelujejo, veliko priznanje, saj so dobili priložnost, da javno predstavijo bogato in razvejano dejavnost lovske organizacije.

Na stojnici LD Dobrava. Foto: arhiv LD Dobrava

Pripravili so raznoliko promocijsko gradivo, pri čemer sta LD Dobrava izdatno pomagali tako območna Lovska zveza (LZ) Maribor kot tudi Lovska zveza Slovenije, ki sta prispevali različne brošure, letake, zloženke, knjige, urnike, veliko izvodov revije Lovec in druge literature z lovsko tematiko. Še posebej bogato je bilo gradivo za mlade obiskovalce, ki so najraje posegali po kartah Črni peter in igri Spomin, mnogi pa so si za novo šolsko leto nabrali urnike in kemične svinčnike z logotipi LZ Maribor in LZS.

Poleg tega se je delegacija LD Dobrava udeležila osrednje slovesnosti ob občinskem prazniku in bila med gosti deležna prijaznega sprejema. Štiri večere so na stojnici predstavniki LD Dobrava obiskovalcem pojasnjevali vlogo sodobnega lovstva in jim predstavili ukrepe za preprečevaje škode po divjadi. Tej tematiki so še posebej prisluhnili, saj je to območje kmetijsko in kmetje se velikokrat soočajo s škodo po srnjadi v vinogradih in na nekaterih kmetijskih kulturah, zlasti na fižolu in pri nekateri zelenjavi.

Promocija lovstva in lovske organizacije pri Sv. Trojici je lepo uspela, sploh, ker je bilo štiridnevno praznovanje občinskega praznika množično obiskano. Zato je bil namen dosežen in prihodnje leto bodo promocijo zastavili še bolj celovito in bogato, usmerjeno zlasti na mlajše obiskovalce, saj je tudi župan David Klobasa ocenil, da bodo morali lovci več narediti za pomlajevanje njihovih vrst.

Kmetje so z dejavnostjo lovske organizacije zadovoljni, predlagali so le nekoliko večji odstrel srnjadi n lisic, saj je te divjadi po njihovih ocenah preveč. Obžalujejo pa, da zelo redko videvajo fazane in zajce, medtem ko poljskih jerebic in prepelic na tem območju že nekaj časa ni več.

Lovski dom Dobrava občina vključuje v turistično ponudbo in ga uporablja za svoje potrebe. Foto: Marjan Toš

Marjan Toš

Bo navodilo MOP o urejanju vodotokov letos končno spoštovano?

  By ,

Ministrstva za okolje in prostor (MOP) je konec minulega leta objavilo poziv lastnikom priobalnih zemljišč ob vodotokih 2. reda, da so dolžni sami zagotavljati odstranjevanje odvečne zarasti na bregovih, odstranjevati plavje, odpadke in druge opuščene in odvržene predmetov ter snovi z vodnih in priobalnih zemljišč.

Gola in pusta slovenskogoriška pokrajina v Zg. Verjanah. Foto: Marjan Toš

V Slovenskih goricah so to Globovnica, Velka, Drvanja, Ročica, Rogoznica, Partinjski potok, Brengovški, Stanetinški in Župetinški potok. Osrednja slovenskogoriška vodotoka Pesnica in Ščavnica pa sodita med vodotoke I. razreda.

V skladu z omenjenim pozivom je iz teh vodotokov potrebno odstranjevati odpadke, opuščene in odvržene predmete, v strnjenih naseljih pa je treba redno kositi brežine in priobalni pas vodotokov. Goloseki ob vodotokih niso dovoljeni. Pri odstranjevanju grmičevja in drevja je treba upoštevati določila Zakona o divjadi in lovstvu, po katerih je prepovedano odstranjevanje zarasti ob vodnih koritih v času med 1. marcem in 1. avgustom.

Gre za pomembno določilo, ki ga še posebej pozdravljajo v lovskih družinah in srčno upajo, da se ga bo končno začelo spoštovati. V preteklih letih so namreč iz večine slovenskogoriških lovskih družin prihajala resna opozorila, da se zakon pogosto krši, in da zlasti zgodaj spomladi na veliko sekajo grmovja in drevje ob vseh manjših vodotokih. Za nameček pa so marsikje tudi požigali grmišča in stare trave, čeprav kurjenje v naravi ni dovoljeno.

Morda bodo opozorila in kritike iz preteklosti zalegle in bo mali divjadi (poljske kure, predvsem fazani in poljske jerebice) ter drugim živim organizmom ostalo vsaj še nekaj naravnih pogojev za preživetje. Dobršen del nekdanjega bogatega naravnega okolja je v obeh največjih dolinah v Slovenskih goricah, torej v Ščavniški in Pesniški sicer uničen, v dolinah manjših pritokov pa se nekaj možnosti za preživetje te divjadi še ponuja.

Marjan Toš

Siromašenje okolja za malo divjad se nadaljuje

  By ,

Jesensko mulčenje in čiščenje jarkov v dolini Drvanje je pogoje za malo divjad le še poslabšalo. Kam to vodi, se sprašujejo slovenskogoriški lovci in bijejo plat zvona.

Gola in pusta dolina Drvanje med Brengovo in Verjanami. Foto: Marjan Toš

Skupni jesenski lovi na malo divjad počasi postajajo preteklost. Vse več lovskih družin v Slovenskih goricah jih opušča, nekatere so jih skrčile na minimum. Med njimi sta tudi LD Dobrava in LD Lenart, v katerih so se odstrelu fazanov in poljskih zajcev povsem odrekli. Številčnost teh dveh vrst male divjadi je namreč minimalna in v dobršnem delu lovišč resno ogrožena. Skupne jesenske love so omejili tudi v LD Sv. Jurij v Slovenskih goricah, saj ocenjujejo, da dodatno preganjanje ogrožene male divjadi ni več smiselno. Res je, da so v osrednjih Slovenskih goricah skupne jesenske love lani in letos dodatno skrčili oziroma jih marsikje povsem odpovedali zaradi covid-19.

Spomini na stare čase sicer ostajajo, a še več zaskrbljenosti, kaj bo sploh še ostalo zanamcem

Starejša generacija slovenskogoriških lovcev se rada spominja jesenskih lovov na malo divjad po drugi svetovni vojni in vse do začetka osemdesetih let minulega stoletja. Do takrat so imeli v loviščih dovolj fazanov, zajcev in druge male divjadi, razen poljskih jerebic, ki jih je zdesetkala huda zima 1961/62 in po njej si ta priljubljena poljska kura v osrednjih Slovenskih goricah nikoli več ni opomogla. Številčnost fazana v Sloveniji se je v zadnjih desetletjih bistveno zmanjšala, v Slovenskih goricah pa je upadla na minimum. Zato se slovenskogoriški lovci ne strinjajo z ocenami, da fazan ni ogrožen.

Lovci iz Slovenskih goric opozarjajo, da izrazito negativno vpliva nanj tudi spomladansko požiganje zaraslih površin in v novejšem času mulčenje. In temu smo bili priče pred dnevi v dolini reke Drvanje v LD Dobrava. Vsi jarki so ostali brez slehernega rastja, kaj šele kritja za poljsko divjad. Najprej spomladi in zdaj še tik pred zimo, kar je življenjske razmere za poljsko divjad dodatno poslabšalo.

Marjan Toš

Brez vsakega kritja za poljsko divjad. Foto: Marjan Toš
Goli in očiščeni melioracijski jarek v Zg. Verjanah. Foto: Marjan Toš

Pokal dneva državnosti 2021

  By ,

Na strelišču Lovske družine Dobrava v Slovenskih goricah je bilo dvodnevno, že 28. tekmovanje v streljanju na glinaste golobe za pokal dneva državnosti.

Kapetani najboljših ekip s pokali. Foto: Marjan Toš

Strelci iz lovskih družin (LD ) in strelskih društev (SD) z vse Slovenije so se pomerili v ekipni in posamični konkurenci. Letošnji dobitnik pokala v počastitev dneva državnosti in 30-letnice slovenske osamosvojitve je Damijan Vnuk iz LD Pečarovci, pred Jožetom Perkom iz LD Lenart in Jožetom Kaučičem iz SD Skakovci.

Ekipni naslov v Osek, pokal v športnem streljanju v Trnovsko Vas, veteranski pokal pa v Kungoto

Najboljši veterani. Foto: Marjan Toš

Med veterani je slavil Danijel Marhold iz LD Kungota pred Vladom Steinfelserjem iz LD Dobrava in bratom Andrejem Marholdom prav tako iz LD Kungota. V še vedno priljubljeni športni disciplini trap je v Dobravi zanesljivo slavil Davorin Toš iz LD Trnovska Vas, drugi je bil mladi in nadarjeni strelec Lan Gomboc in tretji Robert Nagy, oba iz Fokovcev. V ekipni konkurenci je zmagala ekipa SD Osek pred ekipo LD Vurmat z Duha na Ostrem vrhu in LD Kungota.

Najboljša strelca iz Dobrave Davorin Toš (levo) in Damijan Vnuk (desno) s pokalom državnosti. Foto: Marjan Toš

Marjan Toš

Žive meje, mejice in grmišča (spet) v plamenih

  By ,

Tudi to pomlad so mnoga grmišča in žive meje v Slovenskih goricah pogoltnili ognjeni zublji. Še več, posekane so bile tako rekoč zadnje remize za malo divjad, ki dobesedno izgublja tla pod nogami.

Nekoč je bila remiza pri Poliču. Foto: Marjan Toš

Zgodba se ponavlja iz pomladi v pomlad, lovci skupaj z naravovarstveniki zgolj nejevoljno opozarjajo na posledice škodljivega ravnanja. Očitno zaman, saj vedno znova poslušajo le prazne obljube in spremljajo, kako se vse spreminja v golo, pusto kmetijsko pokrajino.

Tudi ob vodotokih na veliko sekajo vodno rastje in grmičevje, na udaru so gozdni robovi, kar še poslabšuje pogoje za življenje prostoživečih živali. Dodatni problem je vznemirjanje divjadi, v Slovenskih goricah predvsem srnjadi; v gozdovih je vedno več sprehajalcev in rekreativcev, ki ne ostajajo na utečenih poteh, vedno več je divjih voženj s štirikolesniki in drugimi motornimi vozili.

Prav vožnja z motornimi vozili v naravi je izrazito moteč dejavnik, saj zaradi hrupa in uničevanja tal povzroča velik stres prostoživečim živalim, uničuje gozdno podrastje in vegetacijo ter ogroža varnost sprehajalcev in rekreativcev. Lovska zveza Maribor je zato v zadnjih letih pripravila več delovnih posvetov z mnogimi deležniki, predlagala ukrepe, dobila podporo pristojnih ustanov, a to je bilo tudi vse.

Fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več

Čas bi že bil, da prevladala spoznanje, da so sestavni del žive narave tudi prostoživeče živali, med njimi divjad, s katero upravljajo lovske družine. Za nekoč priljubljeno malo poljsko divjad se bliža konec, fazanov in poljskih jerebic v osrednjih Slovenskih goricah skorajda ni več.

Poljska jerebica, na primer, je bila v preteklosti največji naravni zaveznik kmetov. Bila je tudi priljubljena lovna vrsta in so jo lovci v nižinski loviščih skrbno varovali. Poljska jerebica je bila divjad žitnih polj, prepelica se je najraje oglašala iz cvetočih in dišečih travnikov. Njenih »ped pedi-ped pedi« skoraj ni več slišati, kljub nekaterim poskusom vlaganja iz umetne vzreje. Zato so tudi letošnja opozorila lovcev, da naj ostane vsaj kakšno zatočišče za ptice, ne le dobrodošla, pač pa zadnji »krik vpijočega v puščavi«. Kako dolgo še, se sprašujejo v lovskih krogih in ocenjujejo, da bi se z dobro voljo in razumevanjem nekaj življenjskega prostora za divjad še dalo rešiti.

Mejice predstavljajo zakladnico življenja v kmetijski krajini




  • Remize na obronkih revirjev Dobrava in Osek ni več. Foto: Marjan Toš



  • Posledice požiga ob vodotoku med predeloma Brengova in Zg. Verjane v Slovenskih goricah bodo dolgoročne. Foto: Marjan Toš

Mnogi ugledni kmetijski strokovnjaki in ekologi opozarjajo, da predstavljajo mejice zakladnico življenja v kmetijski krajini in so njeni gradniki. Številne vrste prostoživečih živali so močno odvisne od mejic, na primer sesalci, ptice, metulji, vešče in druge žuželke, travniške kače, polži, hrošči, pajki, drugi nevretenčarji, lišaji, glive. Ker predstavljajo habitat za ptice in žuželke, imajo pomembno vlogo pri opraševanju kmetijskih rastlin, prav tako nudijo biološko varstvo pred škodljivci. Pomembno vlogo imajo tudi pri regulaciji preskrbe posevkov z vodo in ščitijo tla pred vetrno in vodno erozijo.

V mejicah najdemo tudi redke rastlinske vrste, veliko plodonosnih rastlin, kot so kostanj, leska, robide, gozdne jagode in zdravilnih zeli, kot so glog, bezeg, šipek, dobra misel, črni trn. Ker mejice prispevajo k biotski raznovrstnosti in krajinski pestrosti, ter pozitivno vplivajo na kmetovanje, jih je vredno ohranjati. V kmetijski pokrajini ne bi smeli zmanjševati gozdnatosti, površin živih mej, obmejkov in dreves, pripominjajo ekologi in gozdarski strokovnjaki.

Žal je vse zapisano le na papirju, v praksi pa se dogajajo ravno nasprotne zgodbe. In kar je najhuje, ponavljajo se iz leta v leto. Naravna okolja zaradi naših posegov počasi, a nezadržno izginjajo; med njimi še zadnje remize.

Včasih pa človek le najde pametno rešitev in popravi svoje napake. Tako je tudi z remizami, ki jih ustvarja človek, takimi, ki nadomeščajo naravne, in ki so še zadnje pribežališče za nekatere živalske vrste. Bomo to končno zmogli storiti?

Marjan Toš