»Območno združenje upravljavcev lovišč Primorskega LUO in Zavod za gozdove Slovenije, Območna enota Sežana, v sodelovanju z LD Videž – Kozina, Slavnik – Materija in Žabnik – Obrov, vabita na razstavo trofej jelenjadi, najkvalitetnejših srnjakov, gamsov, damjakov in divjih prašičev, odvzetih iz lovišč Primorskega LUO v letu 2022. Odprtje razstave bo v petek, 8. septembra 2023 ob 18. uri, v vaškem domu v Hrpeljah. Razstava bo odprta še v soboto in nedeljo …«
Tako je pisalo na vabilu. Ker sem o takem dogodku v Hrpeljah že pisal[1] in se sporočilo podobnih prireditev bistveno ne spreminja, sem v tem zapisu katero misel morebiti tudi ponovil …
A še nekaj je, kar nas vleče, ko se zbiramo ljudje v zelenem: druženje je to! In – beseda druženje je sestra ene najbolj slovenskih starih besed! Iz besede drug – je izvedena …
V Primorsko lovsko upravljavsko območje (LUO) – ki sega od morja čez Slovensko Istro, Brkine in čez Kras ter Vrhé do Vipavske doline in Goriške – se na 133.678 hektarjih lovnih površin povezuje trideset lovišč.
Ob razstavi trofej so organizatorji izdali tudi posebno knjižico z analizami gospodarjenja z divjadjo v Primorskem LUO. V njej predsednik izvršnega odbora (IO) Primorskega OZUL-a Danimir Rebec poudarja, da naj bi po še ne sprejetem Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o divjadi in lovstvu prešli z enoletnih na dvoletne načrte lovišč.
Predsednik IO Primorskega OZUL-a še piše: »Zavedamo se različnih interesov posameznih uporabnikov prostora, še posebej lastnikov kmetijskih in gozdnih površin, zato je še bolj pomembno, da zaradi ohranitve primerne številčnosti divjadi nadaljujemo s strpnim dialogom in usklajevanjem medsebojnih interesov. Bojimo se, da se bodo z načrtovano spremembo Zakona o divjadi in lovstvu obveznosti upravljavcev lovišč še povečale …«
V priložnostni knjižici lahko preberemo še misli starešine LD Videž – Kozina Andreja Opare in natančno oceno uspešnosti upravljanja z visoko divjadjo Primorskega LUO v lovskem letu 2022 Aljoše Žnidaršiča z ZGS OE Sežana.
Predsednik komisije Primorskega LUO Marjan Paljk je tudi povedal, da sta med jelenjimi rogovji dve ‘zlati’ trofeji (LD Videž – Kozina, LD Jezero – Komen), srebrnih in bronastih pa je na pričujoči razstavi več kot druga leta, kar je tudi svojevrsten in zgovoren pokazatelj …
Na proslavi, ki je bila slavnosten uvod v odprtje razstave – vodila jo je bivša članica LD Raša Štorje Meri Hreščaka – so sodelovali tudi rogisti Brkinsko-Kraške LZ (od skladb, ki so jih izvedli, je v meni na vrhu zaznave ostal Lovski valček) ter LPZ Dekani pod vodstvom dirigenta Antona Baloha. Na koncu uvodnega dela prireditve so pevci zapeli še neuradno primorsko himno ‘Vstajenje Primorske’, s katero se konča skoraj vsaka javna prireditev na Primorskem. Vsi smo peli z njimi – če ne na glas, pa v srcih, kot je tudi že zapisano, saj velja za zmerom …
Z živimi besedami so nas pozdravili: podpredsednik LZS Aleš Klemenc, predsednik IO OZUL-a Danimir Rebec, vodja Zavoda za gozdove OE Sežana Boštjan Košiček, starešina LD Videž – Kozina Andrej Opara ter podžupanja Hrpelje – Kozina Irena Stropnik.
Ustavljal sem se pred silnimi čekani uplenjenih merjascev, pred tršatimi rogovji srnjakov in pred mogočnimi rogovji jelenov, in je šlo skozi mene – vsaka trofeja ima svojo zgodbo: na eni strani izpolnitev lovskega gona v nas, na drugi kri …
Tudi tokrat sem čutil podobno kot pred leti …
Na vidnem mestu je obvladovala del prostora preparirana glava divjega prašiča. Kot bi se smejala obiskovalcem, se je zdelo. Mož v zelenem[2] je z roko kazal nanjo in povedal: »Našel sem jo na smetišču, kamor jo je odvrgla žena umrlega lovca. Vzel sem jo, jo očistil in zdaj je moja …«
Ob tej v življenje obujeni trofeji sem se spomnil tudi že zapisanega[3] …
Lovec je iz kota potegnil zaprašeno škatlo. Bila je polna – lovskih trofej!
»To so trofeje umrlega lovca. Njegovim niso pomenile nič in so jih dali meni. A tudi jaz ne vem, kaj bi z njimi. Zame so le mrtvi predmeti brez svojih zgodb.« – »Ja,« sem povzel, »otroci nekega drugega umrlega lovca so po njegovi smrti naročili kontejner in trofeje so z drugo šaro končale na smetišču. /…/ Si ti kdaj pomislil, kaj bo po tvoji smrti s tvojimi lovskimi trofejami?« – »In s tvojimi?« mi je vrnil. »Nimajo vsi lovci svojcev, ki bi v sebi našli prostor za življenje umrlega.« – »Trofeje zaprav niso last uplenitelja, so last lovske družine. Če domačim ne pomenijo nič, bi sodile v lovski dom …« – »Stene lovskih domov bi bile kmalu premajhne,« je prijatelj obrnil moje besede v šalo. – Jaz pa sem misel nadaljeval: »Če so trofeje last lovske družine in jih ima uplenitelj le v hrambi, ali ne bi bila lovska družina po njegovi smrti dolžna, da poskrbi zanje?« – »Zanimiva misel,« je povzel prijatelj, »a hudič je v podrobnostih. /…/ Bi ohranili le najmočnejše, vse druge pa le popisali in zapečatili ali komisijsko uničili?« – »Bolje bi že bilo, kot da se znajdejo na smetišču ali na bolšjem sejmu! /…/«
Tako je to … Trofeja uplenjene divjadi se v mislih in željah in sanjah spočne, rodi, živi in umre s tistim, ki divjad upleni. Lahko spremeni svoj namen in pomen, postane lahko okrasni ali tržni predmet, a potem v njej ni več lovčeve duše, hrepenenj, želja in pričakovanj, doživetij juter pred soncem in večerov po njem, naporov in tveganj, strahu in poguma, življenjske moči in veselja do življenja, pa tudi krvi in boli, žalosti in obžalovanja …
Tako sem občutil in morebiti tudi izrekel …
Naj zaključim še z eno resnico: Zgledno pripravljena slavnostna prireditev je bila letos v krajevnem domu v Hrpeljah. Razstava najbolj vidnih sadov odgovornega dela lovcev iz 30-ih lovskih družin OZUL-a Primorskega LUO bo še živela v nas …
Franc Černigoj
[1] Franc Černigoj: Pregled upravljanja z divjadjo v Primorskem LUO, Lovec 2015, št. 7/8
[2] Mitja Dodič, lovec in veterinar, član LD Slavnik – Materija. Njegova je bila tudi zamisel, da obiskovalcem lovske razstave pri odprtju postrežejo tudi s ‘pohanim’ mesom enoletnega jelena …
[3] Franc Černigoj: Vidova skala, Lovec 2015, št. 12
